Ljudski kino

Jurij Meden

»If you wouldn’t be here, I couldn’t be here.«
Rocky Balboa

»V svojem režijskem prvencu Peklenska četrt nas je Sylvester Stallone soočil s pogledom sirote, ki v temi kinematografa premišljuje o svoji osamljenosti. Zdaj nas v filmu Rocky Balboa sooči s svetom, kot bi ga lahko zaznaval oče te sirote, ki se nežno spominja otroka, ki ga je zapustil, in obenem upa na združitev. /.../ Film daje takšen poudarek izmozganemu, ostarelemu telesu – takšen poudarek potrebam, ki se porajajo iz telesa – da bi mu bilo mirno lahko naslov tudi Peklenska kopalnica. /.../ Cel svet se smeji Stallonu, ki zatrjuje, da hoče posneti film o življenju Edgarja Allana Poeja: kaj pa je vendar Rocky Balboa drugega, če ne moderna verzija Poejevega Iztrošenega človeka (The Man Who Was Used Up), v katerem Stallone/Balboa odvrže vse odvečne znake – kratke hlače, boksarske rokavice, udarne enovrstičnice, plašno ženo –, ki tvorijo njegov znameniti lik Rockyja, da bi jih razgalil in zamenjal za tisto, kar se skriva spodaj. /.../ Boksarski ring, daleč od naturalističnega prostora, postane utelešenje kinematografskega kadra, v katerega junaki tolčejo s pestmi v brezplodnih poskusih pobega. /.../ Če nas je Peklenska četrt pripravila k razmišljanju o filmih sirot, kakršne najbolje predstavljajo Laughtonova Noč lovca (The Night of the Hunter, 1955) in Chaplinova zgodnja dela, Rocky Balboa napeljuje v smer Chaplinovih veličastnih Odrskih luči (Limelight, 1952). Ponovno nas odrasli avtor, po imenu Chaplin ali Stallone, kot njegov nerazložljivo ostareli lik, po imenu Calvero ali Rocky, osupne z zaključnim mimohodom svoje biti, preden spusti zaveso nad obličje lastne smrtnosti. To je smrt filma. Naj živi dolgo!«

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!