Metoda Entuziazma

Miklavž Komelj

Vertov razume film kot proceduro resnice.

In to je tudi izhodišče njegovega nasprotovanja fikciji. In izhodišče njegovega načina uporabe zvoka v filmu.

Pri tem je za njegovo stališče bistveno, da hoče priti do resnice samo po poti resnice. Vertov deklarativno noče uporabiti laži – fikcije – kot metode izrekanja resnice. In pri tem se zavestno odloča za pot soočanja s problematičnimi vidiki realnosti –»življenja, kakršno je« – po »liniji največjega odpora«. Vertov je neomajen: »Najslabša resnica je še vedno resnica.«

Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je: ali Vertov s tem ne ostaja ujet v neko substancialistično pojmovanje resnice, do katere pridemo s preprostim postopkom razkrivanja: ali ne ostaja ujet v predstavo o maski videza, pod katero se skriva »tisto resnično« – torej v predstavo, ki je ravno način učinkovanja same maske? Mnoge njegove izjave dajejo misliti, da je tako. (Mislim na njegove pogoste izjave o njegovi filmski proceduri kot trganju mask, da se razkrijejo resnični obrazi itd.) Ali torej Vertov pojmuje resnico kot nekaj, kar je v stvareh vnaprej skrito in kar je treba razkriti, izluščiti iz videza – nekaj, kar obstaja kot tako rekoč metafizična kategorija, ne pa kot proces in kot rezultat procesa, kot nekaj, kar se mora šele zgoditi na način sprevida?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!