Prodirati v abstrakcijo

Darko Štrajn

David Lynch ne bo več snemal na film. To ne pomeni, da ne bo več snemal filmov, kolikor s tem mislimo na »film« kot pač nek naslov, ki ga gremo gledat v kino ali ga kupimo na primer kot DVD in o njem kot o dogodku beremo (zraven še slišimo in vidimo) v medijih. Zdi se, da je Lynch zato izjavil: »Še imam rad besedo ‘film’, ampak ne bom več snemal na film.« Ali gre še za eno manifestacijo Lynchevega »avantgardizma« ali nemara samo za njegovo izrekanje spoznanja, da so nove digitalne tehnologije toliko dozorele, da ne kaže vztrajati pri tehnologiji celuloida in kemičnih reakcij emulzije na svetlobo ali kaj temu podobnega? Zdi se, da ni tako enostavno, čeprav nekaj od vsega tega vendarle drži. Navedena izjava, ki jo je izrekel najprej za famozno revijo Wired in jo je v nebistveno spremenjeni obliki ponovil v intervjuju za Cahiers du cinéma, je povzela njegovo izkušnjo pri snemanju in izdelavi filma INLAND EMPIRE1 (2006 – naslov po avtorjevi zahtevi mora biti zapisan z velikimi črkami). V samih formulacijah sicer razberemo osnovno naravnanost filmskega avtorja, ki ima razmeroma redek privilegij, da lahko sledi svojim zamislim in idejam. Pri tem ima sama tehnologija snemanja in izdelave produkta instrumentalno vlogo, saj Lynch uporabi tisto, kar se mu v danem času zdi priročno in ustrezno za realizacijo. Pri tem Lynch, kot kažejo njegove izjave, ni eden tistih filmskih avtorjev, ki komaj čakajo na zadnji krik tehnike.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!