Gledališče življenja: ko so bili še filmi ...

Olaf Möller

Če imaš rad film, kot je Ljubljana je ljubljena, pomeni, da imaš rad tudi – če bi rekli zgolj, bi bilo narobe – filmsko umetnost zaradi nje same. Z resnično mojstrovino ali zgolj z vnaprej določeno kvaliteto kanonsko-kritikastrske umetnosti za enkratno uporabo ima lepota oziroma mera Klopčičevega filma malo skupnega. Lahko bi rekli tudi takole: Klopčič, ki ga Jonathan Rosenbaum zaradi njegovih spisov označi za cinefila, je pri ustvarjanju filma Ljubljana je ljubljena pozabil na vse običajno mojstrstvo, da bi se tako dokopal do bistva vseh svojih stvari (oblike, elementov, podob, ki so (nabito) polne spominov/principov) in govoril le še o njih, o tem, kakšne so; nič jim ne sme stati napoti. Če prizori v tem filmu pogosto delujejo, kot bi bili kadrirani površno, v naglici in kot da so zgolj nekakšen okvir (kar je zaradi stalno poudarjene fragmentiranosti gledanja in luknjavosti pripovedovanja na dokaj perverzen način prav očarljivo), za nezainteresirane prostore okrog ženskih mednožij, špranj, ograj, vrat, pasaž, sledi obstreljevanja, ki jih občasno presekajo sence (ob umetnomlečni luči Tomislava Pinterja vse skupaj učinkuje gledališko); če nadalje statisti delujejo okorno in če vsi prizori že zgolj z vitalističnim zanosom pripovedujejo svoj podtekst in metatekst, potem bistvo ni več dogajanje, ampak referenca. Potem je to, bi lahko rekli, Matjaž Klopčič, ki se spominja, kaj je snemanje filmov. Kar hočem povedati, je: Klopčič filma ni posnel, ampak se je – medtem ko so vsi sledili njegovim navodilom – spominjal tega, kaj pomeni snemanje in zakaj sploh snema filme. To daje filmu zaletavo divjost mladostnega dela v vsej modrosti starega človeka (samo star mojster se namreč lahko tako ležerno požvižga na vsa pravila ter se odreče konvencijam in nečimrnosti); s prizorom kastracije film nekako sicer izreče mea culpa, a potem se tudi skoraj že konča, tako kot življenje.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!