Ljubljana je ljubljena: mesto herojinja

Andrej Šprah

»... dober film je podoben dobri arhitekturi in zanj morajo veljati isti kriteriji. Oblika se mora skladati z vsebino! Elementi filmskih izraznih sredstev se morajo zlivati z idejo in konstrukcijo filma v enoten, zaokrožen vtis filmskega dejanja.«
Matjaž Klopčič

Ljubljana je ljubljena (2005), enajsti celovečerni igrani film doajena slovenskega filma Matjaža Klopčiča, bi nemara lahko predstavljal izvrstno priložnost za podrobno primerjalno analizo ključnih del njegovega bogatega filmskega opusa. Še posebej zavoljo dejstva, da Klopčičev najnovejši ustvarjalni podvig med drugim predstavlja dejaven dialog z nekaterimi temeljnimi poudarki razvoja njegove avtorske poetike. Ali morda bolje – estetike. Vendar pa pričujoče pisanje hkrati navdihuje prepričanje, da je Klopčič vnovič suvereno stopil na območje kreacije v tistem – deleuzovskem – pomenu samo-stojnosti umetniškega dela, ki ga režiser sam opredeljuje z zavezujočo sintagmo »enoten, zaokrožen vtis filmskega dejanja«. In prav pojem (filmskega) »dejanja« predstavlja eno izmed izhodišč, iz katerih pristopamo k obravnavi Ljubljane kot kompozicije, ki se vzpostavlja in ohranja na sebi. Kot »zlitja« torej, ki nedvomno izraža in odraža pomembno stopnjo ustvarjalnega (samo)premišljevanja in avtoreferencialnosti, vendar pa v ničemer ne »podlega« pezi dediščine avtorjeve preteklosti, marveč jo suvereno dopolnjuje in nadgrajuje. A če lahko izhodiščno zatrdimo, da Klopčič nekako ostaja zvest samemu sebi oziroma določenim ustvarjalnim tendencam, s katerimi se uvršča na zavidanja vredno mesto med tistimi slovenskimi režiserji, ki so se najintenzivneje ukvarjali s tematikami preteklosti, nikakor ne moremo mimo docela samo-svoje pozicije njegovega najnovejšega filma v širšem kontekstu slovenske kinematografije po letu 1991. Ljubljana namreč ne pomeni samo specifičnega ustvarjalnega angažmaja v prevladujočih tendencah slovenskih poosamosvojitvenih filmskih iskanj, temveč predstavlja tudi – za ta čas – docela svojstven pristop k obravnavi zgodovine in spomina kot še posebej intrigantnih dejavnikov razvoja filmske umetnosti nasploh.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!