Teorija filma: Osvoboditev fizične realnosti

Siegfried Kracauer

Prevedla Maša Peče

Predgovor

Naj bralca takoj na začetku opozorimo, da knjiga ne obsega vsega, kar nemara išče. Ne ukvarja se z animiranim filmom in izpušča vprašanje barve. Prav tako ne obravnava nekaterih najnovejših odkritij in dosežkov filmskega medija. Brez dvoma pa smo izpustili še kaj drugega; pravzaprav so bile nekatere teme, ki okupirajo večino tekstov o filmu, bodisi potisnjene v ozadje ali v celoti prezrte. A bralec bo sam hitro odkril te vrzeli, v kolikor to sploh so.

S čim se potemtakem knjiga ukvarja? Obravnava izključno običajen črno-bel film, kakršen se je razvil iz fotografije. Razlog za takšno omejitev je precej očiten: ker je film zelo kompleksen medij, je najboljši način, da se dokopljemo do njegovega jedra, če vsaj začasno prezremo njegove manj bistvene sestavine in pojavne oblike. Sam sem dosledno upošteval ta razsodni postopek. In mimogrede, ali je na ta način obravnavano področje res tako omejeno? Skoraj vse velike filmske izpovedi, od Lumièrovih prvih filmskih trakov do Fellinijevega filma Cabirijine noči (Le notti di Cabiria), od Rojstva naroda (The Birth of a Nation) do filma Nepremagljivi (Aparajito) in od Oklepnice Potemkin (Bronenosec Potemkin) do filma Paisà, so bile narejene v črno-beli tehniki in v okvirih standardnega formata.

Skratka, namen moje knjige je podati vpogled v resnično naravo fotografskega filma. Če knjiga vsaj do neke mere izpolnjuje ta namen, kar si drznem upati, mora seveda veljati za vse elemente in izpeljave tega medija. Torej bi lahko še toliko bolj upravičeno ugovarjali, da bi se morala v interesu celovitosti moja teorija nanašati tudi na barvni film, široko platno, televizijo in karkoli drugega. Vendar upoštevajmo dejstvo, da na primer barvni film zadeva številna vprašanja, ki jih ne moremo obravnavati na površen način. Naj omenimo eno takih vprašanj: izkušnje kažejo, da v nasprotju s pričakovanji naravne barve, kot jih posname kamera, prej oslabijo kot povečajo realistični učinek, ki so ga zmožni ustvariti črno-beli filmi. Tudi široko platno sproža marsikatero vprašanje, ki zahteva posebno obravnavo. Po eni strani te postranske zadeve brez dvoma »spadajo zraven«, po drugi strani pa odpirajo vprašanja, ki so morda pretežko breme za knjigo, ki se ukvarja z osnovnimi lastnostmi filma. Očitno sem se znašel v precepu. Ali bolje rečeno, tam bi se znašel, če ne bi ostro nasprotoval drvenju skozi pokrajine, v katerih se je potrebno dalj časa zadržati. Po mojem skrbno pretehtanem mnenju je treba barvno in druge sorodne vsebine obravnavati ločeno. Zakaj bi pravzaprav morali vse povedati naenkrat?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!