Umetniško delo v dobi kinematičnega načina produkcije

Nil Baskar

Bralcu lahko na začetku ponudim dva prizora, povezana z novo filmsko stvaritvijo Lava Diaza z naslovom Heremias - Prva knjiga: Legenda princese kuščarjev (Heremias - Unang aklat: Ang almat ng prinsesang bayawak , 2006). V prvi je prijatelj, cinefil, zastavil vprašanje, ki je šlo nekako takole: »Kam bi umestil delo Lava Diaza, konkretno Heremiasa? Umestil v konvencionalnem smislu opremljanja z zgodovinskimi in estetskimi pridevniki, ga lociral znotraj določenega filmskega gibanja … ga za začetek postavil vsaj na enega izmed obeh ‘ontoloških’ bregov, na Mélièsovega ali Lumièrovega, Eisensteinovega ali Bazinovega?«

Pričujoči prispevek je bil vsaj v zasnovi deloma in posredno tudi poskus odgovora (kot tudi odgovorov na druga vprašanja), ki sem ga spraševalcu takrat odrekel. A namera se je sčasoma izjalovila – odgovorov na vsa vprašanja torej nimam, vsaj ne v neposredni obliki. Bolj bistveno se je zazdelo drugo vprašanje: odkod potreba, da bi Heremiasa in Diazov opus zares skušali postaviti na katerikoli breg, ko pa njegovo delo poskuša odkrivati nove obale?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!