Dve pesmi

Julian Tuwim

Prevedel Miklavž Komelj

Frizerji

Chaplinu

V prazni brivnici sedijo frizerji pred stenami,
gledajo, čakajo, strank ni, zato se dolgočasijo,
sami se češejo, sami se brijejo, sami, sami,
govorijo, kar vejo, dremajo, smrčijo in se zbujajo.

Grejo do okna, ničesar ni v oknu.
Vračajo se k zrcalom, v zrcalih – frizerji,
gladko počesani, polizani žalobno,
napudrani, lepi frizerji.

Berejo časopise, otirajo si čela, žvižgajo.
Hodijo, čakajo na nekaj tujega, na nekaj drugega.
A spet se pred zrcali priklanjajo in nasmihajo,
zehajo, puščobno zaspanost goltajo.

Nevihta bo, v mestecu siva modrina, pojejo petelini.
Frizerji se bojijo, hodijo hitro – že grmi;
frizerji jokajo, frizerji pojejo, frizerji blaznijo,
upočasnijo korak in nenadoma hodijo à ralenti.

Dvigajo roke zelo počasi, zelo počasi,
obračajo glave zelo počasi in hodijo s palčko.
In z nemim šepetom premikajo usta, zazrti v stol,
v nikljast predmet, ki jih je uročil s svojim sijajem.

In zdaj se zvijajo, plezajo na stene, slišijo naliv;
in zdaj se plazijo pred začudenimi zrcali – »Glej! Tam! Tam!«
Frizerji plešejo, frizerji kričijo, v zraku visijo
in kot angeli frfotajo v globini v okvirih zrcal.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!