Dragi Franci,

Jože Dolmark

spomnim se, ko sva te s Silvanom prvič obiskala na koprski gimnaziji, ker sva slišala za filmskega zanesenjaka, posebneža, bojevnika, eksperimentatorja. Spomnim se, kako si takrat z nemalo muke nabavil tisto čudovito igračko, ki se ji je reklo Beaulieujeva super osmička in ti je bila ves otroški in mladeničev vrtiljak, ki je enkrat za vselej pospešil filmski sejem tvojih sanj, zavrtel tvoj imaginarni svet podob in prekinil zgolj otroško igro.

S Plesom mask si na puljskem Kaštelu pogumno začel s svojimi drznimi fikcijami, ki so te pozneje odpeljale na izpopolnjevanja v takratno filmsko meko učenja Lodž, v pogosta poletja na festival v Locarno, kjer se je dalo videti vse tisto enkratno, kar so ljudje tiste čase snemali. Zatem si neutrudno filmal vsa naša »krizna obdobja«, bodisi v fikcijah ali dokumentih.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!