Filmski utrinek: Pavana za mrtvo princeso

Vlado Škafar

Ko zaslišim Ravelovo Pavano na prvih slikah Klopčičevih Papirnatih avionov, na nekaj preprostih vinjetah stare Ljubljane, ki se oblači v noč, Tromostovje z zraka, ko se prižgejo prve svetilke, odsev mosta in luči v temnikasti vodi in zraven odsev ljudi, ki hodijo mimo filma po svojih življenjih, pa spet most in ljudje in okrog njih iz slike v sliko gostejši mrak, me zgrabi nekaj onkraj čustva in duha, nekaj, kar mogoče še slutnja ni, samo odmev sveta, ki je nekje drugje, samo stisk v prsih, ki me postavi pred nevidna vrata strašnega novega sveta (svet brez vrat, jaz brez ključa, bi rekel Arsen Dedić).

Deset in desetkrat sem videl ta začetek, pa se vedno zgodi enako. Zatrepečem kot ta voda, ki nevidno odteka, stvarnemu svetu pa kaže njegov zaziban odsev. Pa niso te slike same na sebi nič usodnega in tudi Pavana sama zase je samo prijetna melodija. Kaj je potem tisto, kar dvigne podobe od tlaka vsakdanjosti?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!