Nekaj opomb o dokumentarizmu kot prevladujoči obliki sodobnih avdiovizualnih vsebin

Melita Zajc

Raymond Williams v danes klasični študiji Television; technology and Cultural Form (1975) med novimi televizijskimi vsebinami na prvo mesto postavi dramski dokumentarec. Pri večini svojih vsebin se televizija naslanja na predhodne oblike, informativni programi na primer na časopise, dramski na gledališče. Dramski dokumentarec, nasprotno, sodi med specifično televizijske vsebine, saj temelji na »notranjem elementu televizije: njeni sposobnosti, da vstopi v situacijo in pokaže, kaj se v njej dejansko dogaja«. Seveda, pravi Williams, je vselej potrebno posredovanje, režiserji, snemalci, poročevalci izbirajo in predstavljajo, kaj se dogaja, tako da prihaja do prepletanja med tem, kar velja za poročilo, in tem, kar velja za dramsko reprezentacijo. To povzroča zmedo, ljudje pogosto poudarjajo negativne učinke, zlasti promocijo ali blatenje ljudi, vendar pa to ne spremeni dejstva, da gre za pozitiven premik. To je premik od opazovanja (s pomočjo poročevalca v klasičnih informativnih vsebinah), k posredovanju izkušnje (na primer v dramskem dokumentarcu), ki »lahko postane najbolj pomembna inovacija naše sodobne kulture«. Založnik ponatisa iz leta 1990, ki je na zavihku knjige zapisal, da je bil Williams »pred svojim časom«, si gotovo niti v sanjah ni mislil, kako prav bo imel. »Premik od opazovanja k posredovanju izkušnje« je temeljito zaznamoval avdiovizualne vsebine v 21. stoletju. Opozicijo med opazovanjem in proučevanjem z udeležbo kot temeljnimi spoznavnimi metodami sicer poznamo iz antropologije, in tudi premik, ki ga je napovedal Williams, je zlasti spremenil avdiovizualne vsebine v njihovem odnosu do ljudi in sveta, torej tiste, ki so nekoč veljale za ne-igrane oziroma dokumentarce.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!