Shoah: med dokumentarnostjo in "fikcijo realnega"

Andrej Šprah

Nepomnivi dogodek, zasnovan in izvršen zunaj zgodovine, brez prič, brez podobe, že vnaprej izbrisan, dejanje, ki se ne dogaja že v samem trenutku, ko je bilo zagrešeno, in katerega sama grozljivost presega tisto, kar je mogoče videti in reči. Nereprezentabilen, ne preneha se ne zapisovati.
Tu nastopi umetnost.
Gérard Wajcman

Shoah, monumentalno umetnostno dejanje, s katerim je francoski cineast Claude Lanzmann svetovno javnost pretresel leta 1985, predstavlja edinstven filmski dogodek v dobrem stoletju obstoja gibljivih podob. Njegovo izjemnost na eni strani izpričuje specifičnost razmerja med filmskimi in kinematografskimi dejstvi, na drugi pa silovitost vpliva tako na sodobne humanistične in družboslovne znanosti kakor, še posebej, na filmsko teorijo ter zgodovino. Pričujoče razmišljanje si zato nikakor ne zadaja ambicije zaobseženja celote izrazito kompleksne problematike, temveč se osredotoča predvsem na obravnavo nekaterih drobcev tistih dejavnikov, ki opredeljujejo svojstveno pozicijo in vlogo Shoaha v historiatu sedme umetnosti – natančneje v tistem njenem delu, ki se še posebej ukvarja z vprašanjem razmerja med fikcionalnim in nefikcionalnim filmskim ustvarjanjem.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!