Fotografija – indeksikalna ikona: Od »fotografskega paradoksa« do »noema« fotografije

Zdenko Vrdlovec

V svoji prvi razpravi o fotografiji, Fotografsko sporočilo, je Roland Barthes le-tej pripisal paradoksen status: fotografija je na eni strani »popoln analogon«, na drugi in obenem pa je ta »čisto denotacijski značaj fotografije« vseeno vprašljiv oziroma celo »mitičen«, saj »obstaja velika verjetnost«, ki je tudi Barthesova delovna hipoteza, »da je fotografsko sporočilo (vsaj v primeru časopisne fotografije) prav tako konotirano«. Da je »fotografsko sporočilo« konotirano, pomeni prav to, da pomeni in da pomeni tudi nekaj drugega od tega, kar kaže, medtem ko je to, da fotografija nekaj kaže, povsem »nepomenljivo« oziroma o tem »ni mogoče ničesar reči« (razen tega seveda, da je popolnoma analogno predmetu podobe). Edino v tem pogledu, v katerem je fotografija hkrati nepomenljiva (kot denotacija oziroma »popoln analogon«) in pomenljiva (kot konotacija oziroma retorika, ki proizvaja »estetski ali ideološki označenec«), je Barthesov fotografski paradoks lahko specifičen za fotografski medij, saj poznajo soobstoj denotacije in konotacije tudi drugi označevalni sistemi (kot ugotavlja sam Barthes v Elementih semiologije). Ta paradoks nemara bolj kot na posebnost fotografije kaže na neko zagato semiologije, ki se je po zgledu strukturalne lingvistike lotevala neverbalnih označevalnih sistemov. To se lepo pokaže ob Barthesovi drugi definiciji fotografskega paradoksa, ki ga opisuje kot »soobstoj dveh sporočil«, enega brez koda (to je fotografija kot »popoln analogon«) in drugega s kodom (to je t. i. retorika fotografije).

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!