Vrnitev odpisane kinematografije in njeno nasledstvo

Andrej Šprah

Ko je leta 2002 izšla revidirana in dopolnjena izdaja knjige Liberated Cinema: The Yugoslav Experience, 1945–2001 Daniela J. Gouldinga, je bilo videti, da je zgodba »jugoslovanske filmske izkušnje« zaključena. Večina mednarodnih raziskav kinematografij(e) nekdanje SFRJ je namreč »podlegla« prevladujočim družboslovnim in humanističnim trendom rekonfiguracije in premapiranja območij države, ki so jo požrli plameni vojne. V državah, naslednicah bivše federacije pa so se dvizali na novo napisati in historično revidirati oziroma »očistiti« lastne nacionalne kinematografije.

Iz nove situacije sta izšli zlasti dve prevladujoči konceptualizaciji. Prva se je skozi geostrateška premeščanja v bistvu skušala izviti iz primeža nehvaležne naloge opredelitve izjemno izmuzljivega označevalca »jugoslovanski film«, druga pa je njegov »obstoj« skušala relativizirati ali celo zanikati z argumentacijo, da je sam pojem predvsem »… skupna oznaka za v marsičem zelo različne nacionalne kinematografije na območju nekdanje Jugoslavije, dejansko uveljavljena predvsem pri prikazovanju teh kinematografij v tujini, sicer pa urejena z nekaterimi centralističnimi administrativnimi akti in institucijami zvezne države ter zaznamovana z nekaterimi skupnimi potezami filmske produkcije, ki so bile predvsem posledica njene politične organiziranosti in ideološkega uniformizma v prvem obdobju po 2. svetovni vojni«, kakor, med drugimi, zatrjuje tudi geslo v slovenskem Filmskem leksikonu.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!