K prevodu: »Naključje in njegove funkcije«

Nil Baskar

Teorija filmske prakse [Theory of Film Practice], avtorja Nöela Burcha, doživi svojo prvo izdajo leta 1967 – v pravšnjem trenutku torej, da s posegom v obstoječe tradicije svojega časa oznani prelom v razumevanju filmske podobe. V uvodni besedi k angleški izdaji knjige (1973) ameriška filmska in umetnostna kritičarka Annette Michelson zapiše, da je »v pričujočih esejih, napisanih leta 1967, [...] že vpisana intelektualna in kulturna zgodovina obdobja, ki se bo zaključilo leto kasneje«. Vzemimo torej, da je Burcheva »intervencija« zaznamovana s svojo prelomno aktualnostjo (tvegajmo in zatrdimo, da gre za prevešanje k postmodernim filmskim oblikam, ki ga spremlja prodor psihoanalize, strukturalizma in kritične teorije v dotlej »nedolžno« polje filmske refleksije), hkrati pa v veliki meri napoveduje možnosti filmske izraznosti, ki se na obzorju sočasno zarisujejo; a poglejmo še, kaj ta preobrat dejansko konstituira.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!