Mit o totalnem kinu

André Bazin

Prevedla Uroš Zorman in Katja Kraigher

Morda se zdi paradoksno, a branje odlične knjige Georgesa Sadoula o izvorih kina kljub avtorjevemu marksističnemu pogledu razkriva, da je razmerje med ekonomskim in tehničnim razvojem ter domišljijo raziskovalcev obrnjeno. Zdi se mi, da bi morali ob tem poteku preobrniti zgodovinsko vzročnost, ki gre od ekonomske baze k ideološkim nadstavbam, in na temeljna tehnična odkritja gledati kot na srečna, koristna naključja, ki pa so v razmerju do poprejšnjih idej iznajditeljev pravzaprav drugotna. Kino je idealistični pojav. Predstava, ki so si jo ljudje ustvarili o njem, je bila v njihovih glavah že povsem izdelana, tako kot na platonskem nebu, in bolj nas preseneti trdovraten upor snovi ideji kot pa vpliv tehnike na domišljijo raziskovalca.

Tako kino skoraj nič ne dolguje znanstvenemu duhu. Njegovi očetje nikakor niso znanstveniki (razen Mareyja, a ni nepomembno, da je Mareyja zanimala samo analiza gibanja, nikakor pa ne nasprotni postopek, ki bi omogočal njegovo ponovno sestavitev). Še Edison je v bistvu samo genialni domači mojster, velikan Lépinovega tekmovanja. Niepce, Muybridge, Leroy, Joly, Demeny in celo sam Louis Lumière so obsedenci z eno samo idejo, usekanci, domači mojstri ali v najboljšem primeru domiselni industrialci. In prekrasni, sublimni Émile Reynaud − le kdo ne vidi, da so njegove animirane risbe zgolj rezultat trmoglavega udejanjanja neke fiksne ideje?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!