Razvoj kinematografske govorice

André Bazin

Prevedla Uroš Zorman in Katja Kraigher

Leta 1928 je bila umetnost nemega filma na vrhuncu. Obup najboljših med tistimi, ki so bili priča rušitvi tega popolnega mesta podob, je mogoče razložiti, pa četudi ga ne moremo upravičiti. Zdelo se jim je, da je kino na svoji tedanji estetski poti postal umetnost, do popolnosti prilagojena »slastni nelagodnosti« tišine, in da bi ga zvočni realizem zato zgolj pahnil v kaos.

Zdaj ko je uporaba zvoka dokazala, da ni prišla uničiti, temveč izpolniti kinematografsko Staro zavezo, bi se morali vprašati, ali je tehnična revolucija, ki jo je vpeljal zvočni trak, zares povezana z estetsko revolucijo. Z drugimi besedami, ali leta 1928–1930 dejansko pomenijo rojstvo novega kina? Kar se tiče razreza, med nemim in zvočnim filmom v zgodovini prav gotovo ni opaziti tako široke vrzeli, kot bi jo morda pričakovali. Nasprotno, med določenimi režiserji iz leta 1925 in nekaterimi iz leta 1935, predvsem pa iz obdobja 1940–1950, bi lahko našli sorodnosti. Na primer med Erichom von Stroheimom in Jeanom Renoirjem ali Orsonom Wellesom, Carlom Theodorjem Dreyerjem in Robertom Bressonom. Te bolj ali manj jasne podobnosti dokazujejo, da je vrzel tridesetih let premostljiva in da so se nekatere vrednote nemega kina obdržale v zvočnem, predvsem pa da ne gre toliko za nasprotje »nemega « proti »zvočnemu«, temveč za slogovne družine, za temeljno različne koncepcije kinematografskega izraza znotraj enega in drugega.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!