Akino

Jean-François Lyotard

Povzetek:


Film, gibljivi vpis gibanja, je v svojem bistvu odvisen od nenehnih postopkov izključevanja; zgolj gibanja, ki tvorijo in prenašajo različnim filmskim konvencijam ustrezajočo vrednost, veljajo za uporabna in so ohranjena, medtem ko so druga zavržena kot »neuporabna«. V tem pogledu ekonomija filma ustreza libidinalni ekonomiji »normalne«, razmnoževalne seksualnosti, kot tudi kroženju samega kapitala. A prav libidinalne energije, ki gredo v nič, v aktu sterilne potrošnje – v pirotehniki podobe –, so tiste, ki zarisujejo pot k filmu resničnih intenzivnosti in ne zgolj potrošnih produktov – k akinu. Pri tem sta na voljo dve sredstvi, ki predstavljata dva skrajna pola mogočega prevračanja filmskega gibanja in temporalnosti; skrajna imobilizacija filma kot žive podobe ter skrajna mobilnost abstraktnega filma, kjer je reprezentacija premeščena, da vključi tudi svoj materialni nosilec, sam filmski trak. Na takšen način lahko nasprotujemo ideološki simulaciji enotnosti in celovitosti, ki jo ustvarja konvencionalni film.