Eisensteinova ideja intelektualnega filma

Luka Arsenjuk

Povzetek:


Eisensteinov napad na tradicionalno idealistično estetiko z njegovo prakso in teorijo montaže je dobro znan. Manj znano je dejstvo, da so domala vse njegove najpomembnejše inovacije – montaža atrakcij, intelektualna montaža, ustvarjanje tipičnih oseb – povezane z domeno komičnega in smeha. Eisensteinove konstruktivistične demontaže estetike ni mogoče ločiti od široke integracije raznih nižjih in popularnih žanrov: žanra komedije, karikature, commedie dell'arte, satire, grotesknega in pošastnega. Čeprav analize pogosto priznavajo obstoj teh elementov pri Eisensteinu, je ta kljub temu ponavadi razumljen kot režiser velikega in resnega revolucionarnega patosa. To, da je Eisenstein sam razumel ta veliki in resni patos kot primarno komičen fenomen, je ponavadi postavljeno ob stran. Smeh je bil za Eisensteina tako estetsko kot zgodovinsko vprašanje; bolje rečeno: smeh pri Eisensteinu označuje posebno obliko razmerja med estetiko in zgodovino. Specifičnost Eisensteinovega smeha postane očitna, če ga primerjamo z nekaterimi ostalimi teorijami smeha in komedije (Baudelaire, Bergson), hkrati pa nam omogoča, da se vprašamo o razmerju med smehom in (filmskimi) idejami.