Podoba trenutka spoznavnosti ali trenutek spoznavnosti podobe?

Andrej Šprah

Povzetek:


Ko je ob izteku 20. stoletja Jean-Luc Godard zaključil svoj monumentalni avdiovizualni podvig Zgodovine filma (Histoire(s) du cinéma, 1988–1998), je bilo razpravljanje o filmskem historiatu in zgodovinskosti kinematografske umetnosti postavljeno pred izziv brez primere. Izhodišče pričujočega razmisleka se osredotoča na znamenito Godardovo prepričanje, da je eden ključnih izneverjenih potencialov filma dejstvo, da ni uspel (ali hotel) posneti holokavsta. Z vprašanjem nepredstavljivosti nacistične »dokončne rešitve«, ki se znotraj iskanja možnosti razrešitve travmatičnih dejstev preteklosti zaostruje na nasprotujočih si predpostavkah njene nereprezentabilnosti oziroma nadreprezentabilnosti, se soočamo skozi konceptualno prizmo dialektične podobe Walterja Benjamina. V ključnih vidikih Godardove metodologije (Jacques Rancière jo obravnava kot »dramaturgijo dvojne dialektike«) pa zaznavamo realizacijo določenih predpogojev, ki jih Roland Barthes, skozi raziskavo pojma tretjega smisla, izpostavlja kot neizbežne za »rojstvo filma v njegovo zrelost«.