Oko dvajsetega stoletja

Melita Zajc

Francesco Casetti, Occhio del Novecento, Bompiani 2005; (angleški prevod Francesco Casetti, Eye of the Century, Columbia University Press 2008)

Zakonitosti materialnega sveta za film ne veljajo. Lahkotnost, s katero se seli iz kraja v kraj ter iz enega časa v drugega, skrivnostna moč, s katero zmore spreminjati podobe stvari in videti nevidno, so sposobnosti, ki jih ima le mišljenje. Nič čudnega, da film od samega začetka primerjajo z mišljenjem, procese, ki so na delu v filmu, pa s procesi delovanja človekovih možganov.
Pravzaprav za večino sodobnih medijev velja, da jih jemljejo kot podaljške mentalnih procesov, rekli bi lahko, da je to nekakšna strukturna poteza sodobnih medijev. Guru virtualne realnosti Jaron Lanier, ki je v tej tehnologiji videl sposobnost tako transparentnega združevanja z miselnimi procesi, da bi lahko prevzela vlogo človeškega spomina, je le eden zadnjih v tradiciji, ki sega vsaj do Francisa Galtona, izumitelja kompozitne fotografije v 70. letih 19. stoletja. Hugo Munsterberg, profesor psihologije na univerzi Harvard in avtor ene prvih teoretskih obravnav filma (The Film; A Psychological Study, 1916), je bistvo filma videl v njegovi sposobnosti, da reproducira ali »objektivira« različne miselne funkcije na zaslonu. Prepričan je bil, da film sledi zakonom misli in ne tistim zunanjega sveta. Podobno je Sergej Mihajlovič Ejzenštejn v 1920-ih razmišljal o tem, kako bi s filmom pozunanjili in nadzorovali mišljenje. Kot poizkus si je zamislil filmsko adaptacijo Marxovega Kapitala, gledalki bi predstavil vizualni ekvivalent teze in antiteze, sama pa bi nadaljevala in prišla do sinteze, ki bi jo vnaprej programiral Ejzenštejn.

Casettijeva teza, da je bil film oko dvajsetega stoletja, sicer res ni daleč od ambicij, da bi pojasnili skrivnosti delovanja filma kot podaljšek sposobnosti človeka, pa vendar je v temelju drugačna. Filma ne primerja z individualnim mišljenjem, temveč ga obravnava kot v temelju drugačnega od individualnega človeškega mišljenja, obravnava ga kot tisto, kar je ljudem skupno, kar jih povezuje. Če upoštevamo, da je osnovna poteza človeške komunikacije prav to, da je misel vselej individualna, tisto, kar o njej uspemo posredovati drugim, pa v temelju zapisano nesporazumu, lahko razumemo, zakaj je to, kar film razlikuje od človeškega mišljenja, obenem tisto, kar film človeškemu mišljenju doda, prispeva, ga dopolni, nadgradi. Besed za to je veliko. Poimenovanje, ki ga izbere Francesco Casetti, je oko dvajsetega stoletja.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!