Otroci Vlada Škafarja

Miklavž Komelj


»Et ecce infantia mea olim mortua est et ego vivo.«
Avrelij Avguštin, Confessiones

»Gotovo si pozabila svojega očka. Saj mu nič ne pišeš. Kako ti gre? Menda nisi bolna? Kako preživljaš čas? Ali nisi srečala Ljelke? Ali so punčke-igračke še žive? Mislil sem, da mi boš kmalu poslala povelje, ampak povelje ne pride in ne pride.«
Iz Stalinovega pisma hčerki Svetlani, ok. 1930

1.

Če je v dobi tako imenovanih zgodovinskih avantgard filmska umetnost, ki si je prizadevala za transformativno učinkovanje na gledalčevo percepcijo, stavila na moč bliskovitega sosledja dramatično kontrastiranih vizualnih fragmentov, pri katerem filmska montaža premontira gledalčev miselni mehanizem, ko ga iztrga iz »normalnega toka stvari« s »pospešitvijo časa«, je danes, ko je tovrstno »pospeševanje časa« pogosto prav v funkciji ohranjanja »normalnega toka stvari« in so mnoge formalne prijeme avantgard prevzeli banalni video spoti in reklame, ki gledalca zazibavajo v brezbrižno raztresenost, verjetno mogoče doseči transformativno učinkovanje prej z dolgimi, počasnimi kadri, ki v gledalcu proizvedejo učinek potujitve, ko od njega zahtevajo, da se zamisli nad tem, kar gleda.

Videti je, da je Vlado Škafar v filmu Otroci zavezan takšni koncepciji filmske podobe. V bistvu je njegova pozicija statična: upre pogled v človeka in zelo pozorno gleda in posluša. Ta statičnost pa je polna drobnega gibanja (Jure Meden v svoji recenziji filma govori o »begavi sliki«); kamera podrhteva, kot podrhteva Škafarjev akuzmatični glas, ki občasno intervenira v film.

S kakšno ljubeznijo se ta film zazira v človeška obličja! Nekateri ljudje imajo težavo, da ne morejo nehati gledati v druge, ker jih ljudje tako fascinirajo. Tak je bil Alberto Giacometti: v mladosti so ga vsi čudno gledali, ker jih je kar naprej tako čudno gledal. Imam občutek, da Vlado Škafar vabi ljudi pred filmsko kamero, zato da jih lahko dolgo in pozorno gleda – gleda na način, ki bi jih morda drugače spravil v zadrego. Od doječega se otročička, s katerega ročicami se poigrava mamica, do starca, ki ugaša v domu za ostarele. Škafar gleda te vse ljudi ljubeče, kot bi gledal svoje otroke. Vidi jih na način, ki me od daleč spominja na Baudelairovo pesem Male starke o starkah, vse bolj podobnih malim punčkam – še njihova starčevska skoliotična sključenost se znova bliža embrionalnemu položaju …

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!