K tretjemu filmu

Octavio Getino in Fernando Solanas

Prevedel Jurij Meden

» ... razpravljati moramo, izumljati ...«
Frantz Fanon

Še pred kratkim bi za donkihotsko pustolovščino obveljal vsak poskus v koloniziranih, neokoloniziranih ali celo imperialističnih državah ustvarjati filme dekolonizacije, ki bi obrnili hrbet ali se celo aktivno zoperstavili Sistemu. Vse do nedavnega je bil film sinonim za spektakel ali zabavo: z eno besedo, bil je še ena potrošniška dobrina. V najboljšem primeru je filmom uspelo pričevati razkroju buržoaznih vrednot in izpričevati družbene krivice. Praviloma so se ukvarjali zgolj z učinki, nikoli z razlogi; šlo je za film zamegljevanja ali proti-zgodovinskosti. Šlo je za film presežne vrednosti. Ujet v teh pogojih je bil film, to najbolj dragoceno orodje komunikacije našega časa, obsojen izključno na zadovoljevanje ideoloških in ekonomskih interesov lastnikov filmske industrije, gospodarjev svetovnega filmskega tržišča, ki se povečini nahajajo v Združenih državah Amerike.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!