Pismo

Vlado Škafar

Uroš, predstavljaj si, da nekega dne odpreš poštni nabiralnik in se ti v roke vsujejo vsa pisma, ki si jih kdaj komu poslal. Pozabljeno življenje je naenkrat živo pred tabo, zakopani ljudje spet stopajo po ulicah tvojega srca in sredi njih tvoji nešteti obrazi; kako široko se nenadoma razpre tvoje življenje in ti postaneš njegov gledalec.

Potopiš se v svoje življenje, v globoko prst svojega bivanja, pozabljena tla svoje rasti. To ni nostalgija, ne le pogled nazaj po minulem svetu, to je živo srečanje s seboj, s svojo razsežnostjo. Otroci nudijo takšno potapljanje, srečanje. Vsaj tako je bilo mišljeno: potopiti v svoja življenja najprej sogovornike tako, da jim bodo gledalci sledili in iz njih neopazno zdrsnili vase. Biti gledalec svojega življenja. Lahko samo za nekaj trenutkov ali pa se tako postaviš v svet in je tak skoraj vsak trenutek, ne iz samoljubja, čeprav ljubezni do sebe ne sme manjkati, to je tvoja zamisel, kako priti blizu sebi in življenju, kako čuti resnico.

Samo naše čustvo v prsih je resnica, pravi Pugljev Gabrič, ko ga zgrabi smrt hčerke Mike s tako silo, da se zrušijo vsi zidaki razuma, s katerimi je skušal postaviti opravičilo nemogočemu dejstvu. Mogočno spoznanje te preproste misli si jemljem za vodilo, v Otrocih in v življenju. Resnica je drobna stvar, nič več kot utrinek na velikem nebu, ki pripada samo tebi. Rad bi jo komu pokazal, pa je ne more videti nihče drug, še tebi ostane le povid, spomin na žarek, ki je za hip vžgal tvoje čustvo in razum. Za njo lahko ostane spoznanje – spomin na resnico, s katerim lahko kadarkoli svetiš sebi in drugim, vendar pa je to šibka luč, ki težko seže do srca.

Seči človeku v srce, kakor bi mu segel v roko, seči v srce popolnemu tujcu, to mora biti mogoče, saj je vendar človek kakor jaz in ti. Ta vera se je potrjevala z vsakim srečanjem. Človek je tako naravnan, da želi svoja doživetja deliti. Sam sebi ni dovolj, potrebuje priče svojega velikega obstoja, svoje izjemnosti, svojega čudeža. Zaratustra je stopil pred sonce in mu rekel: »V čem bi bila tvoja sreča, če ne bi imelo teh, ki jim svetiš.« Toda človek ne zmore brezbrižne velikodušnosti sonca, zahteva, da ga je pričujoči vreden in da se odzove nanj. Pri tem pa ne more biti posebej izbirčen, ker ve, da ga lahko to prekletstvo stane težke samote in je kar hitro na voljo.

Človek je torej na voljo, če se odločiš in prideš blizu. Kako pa priti blizu gledalcu tja daleč na drugo stran platna ali ekrana? Kako seči v srce človeku na daljavo? In kako z njim deliti svoje doživetje, ki je nekaj drugega kot posamezne pripovedi drugih ljudi? Zamislil sem si te tri korake: najprej pred kamero potopiti človeka v svoje življenje, da ne pripoveduje sebe, ampak iz sebe, potem sestaviti in predstaviti pripovedi tako, da bodo človeka pred ekranom potopila v njegovo življenje, nazadnje pa vse skupaj povezati z osebno noto. Izbral sem obliko pisma, ker nagovarja neposredno in tiho. Tam je lep prostor za osebno prizadetost, brez katere ne moreš zadeti drugega srca.

In to je vse, kar želijo Otroci, zadeti v srce. Si se zdaj med branjem kaj vprašal o dokumentarnem filmu? Vidiš, ni tako pomembno. V pripovedni umetnosti velja stara Aristotelova delitev na dramsko, epsko, lirično. Drživa se rajši tega, če je že treba deliti. Dramsko me težko prevzame, prevečkrat je monolog oblečen v dialog, pretveza, ki ustvarja umetno napetost, deluje na plitva čustva in razum, na skupne površine, ne osebne globine, loteva se izjemnih dejanj in stanj, ki postanejo navada, namesto da bi v navadnem odkrival posebno. Žal je večina široko dostopnega filma prav ta drama. Meni pride bliže govor iz prve roke (lahko tudi v tretji osebi), zato sta v Otrocih uporabljena epski in lirski govor, osebne pripovedi ljudi, njihovo življenje in moje lirične vinjete, ki povezujejo pripoved v pismo. Gledam tule skozi okno sosedove mačke in si mislim, ne igra mačke z mišjo, mene bolj zanima igra mačke z mačko.

Na oknu je naslonjena fotografija. Črno-bela, posneta pred skoraj petdesetimi leti v moji Ljubljani. Na njej je vogal Delikatese, bog ve, kako se danes imenuje, z izložbenim oknom na eno in vhodnimi vrati na drugo ulico. Posneta je s takšne višine, da je videti razpeto mrežo tramvajskih kablov. Pod njimi sta moški in ženska, dekle in fant še pravzaprav, saj so bili takrat mladi ljudje videti starejši, menita se, njen obraz ima mehko vedrino, on je lahkotno naslonjen na svoje kolo, nobene napetosti ni čutiti med njima, lahki trenutek, ki ga hvaležno sprejmemo v svoje življenje in ob njem še malo postojimo. Tako je videti od daleč. Le sama vesta, ali se v njima napenja kakšno čustvo. Meni in tudi možu, ki na robu prizora ravno prečka ulico, se to ne more odkriti. Če želim, se lahko ljubita že v naslednji sliki, toda rajši ostanem pri tej, v kateri je vse mogoče. Se ti zdi ta utrinek, ki ga je na ulici slučajno našel fotograf Leon Dolinšek, dokumentaren?

Leona Dolinška sem spoznal prek Matjaža Klopčiča, po čudoviti fotografiji s snemanja filma Na papirnatih avionih. V tesnem podstrešnem kotu je gruča ljudi, vsi skupaj so v enem pogovoru, v eni igri ustvarjanja, v enem trenutku lahke skupne sreče. To sliko bi želel našemu filmu, ki kaže tako žalostno podobo. Leona Dolinška ni več med živimi, že prej je odšel Matjaž Klopčič. V zadnjih letih smo izgubili tri velikane slovenske filmske zavesti, tri razsvetljence na naši pusti filmski zemlji. Odšli so Matjaž Klopčič, Franci Slak in Silvan Furlan in nastala je tema.

Silvan je bil svetilnik. S tihimi vezmi je držal skupaj trhlo telo slovenskega filma, ki je po njegovi smrti v hipu razpadlo. Kako mu je to uspevalo, ve le on sam, da mu je uspevalo in da je to uspevalo samo njemu, vedo danes mnogi. Ne vidim človeka, ki bo posvetil našemu filmu, obnovil vezi in mu povrnil nekaj dostojanstva. Vidim nekaj otokov, kamor se brodolomci lahko zatečemo. Včasih sem v pogovoru s Silvanom tudi o tem, njegov obraz je jasen, usta nema.

Na polici gledam Derridajevo knjigo Dar smrti. Ne vem še, o čem govori, zaenkrat je samo naslov, ki me napelje na spoznanje, da je smrt dar prav tako kakor življenje. Prvo darilo sprejemam brez zadržkov, in to spoznanje mi govori, da bi moral enako sprejeti tudi drugega. A tisto čustvo v prsih, vem, ga ne more. Umetnost je dejanje življenja, zroč v oči smrti.

Pričujoči tekst je bil prvotno objavljen v časniku Večer kot pismo Vlada Škafarja Večerovemu novinarju Urošku Smasku. S prijaznim dovoljenjem avtorja in Uroša Smaska ga tule objavljamo kot neformalni zaključek tematskega bloka, posvečenega filmu Otroci (Vlado Škafar, 2008), objavljenega v prejšnji številki revije.