Francesco Casetti: Oko 20. stoletja

Denis Valič

Čeprav je italijanski filmska misel pri nas nadvse slabo poznana, saj je bila vseskozi v senci francoske in anglosaksonske, pa je skozi dvajseto stoletje odigrala eno ključnih vlog pri razvoju filmske teorije. Svojega predstavnika je imela že med pionirji kritiških in teoretskih razmišljanj o filmu, Ricciotta Canuda – bil je eden prvih, ki je filmu podelil status umetnosti (v desetih letih dvajsetega stoletja) in tisti, ki ga je označil za »sedmo umetnost« –, kasneje pa so v različnih obdobjih pomembne prispevke dodali še Eugenio Giovanetti, Umberto Barbaro, Gianfranco Bettetini in Guido Aristarco, ki je leta 1951 izdal tudi prvo pregledno zgodovino filmskih teorij. Osrednje ime sodobnih stremljenj na področju filmske teorije v Italiji pa je nedvomno Francesco Casetti (v mednarodnem prostoru sta cenjena tudi akademik Alberto Costa in cinefil Enrico Ghezzi), pisec številnih del s področja filmske teorije in teorije množičnih medijev, od katerih so mnoga prevedena v tuje jezike. Med njegovimi zgodnjimi deli, ki jih je kot učenec Christiana Metza pisal izhajajoč iz semioloških izhodišč, velja izpostaviti predvsem knjigo Dentro lo sguardo. Il film e il suo spettatore (V pogledu. Film in njegov gledalec, Milano, Bompiani, 1986), v kateri se posveča razmerju med filmom in gledalcem oziroma, natančneje, opredeli načine, kako film »vzpostavi« svojega gledalca. V mednarodnem prostoru je na največji odmev naletelo delo, v katerem natančno in poglobljeno razčleni razvoj povojne filmske teorije, Teorie del cinema. 1945-1990 (Teorije filma. 1945-1990, Milano, Bompiani, 1993). Osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno zaseda njegovo najnovejše delo, L'occhio del Novecento. Cinema, esperienza, modernità (Oko 20. stoletja. Film, izkušnja, modernost, Milano, Bompiani, 2005), v katerem si Casetti kot izhodiščni problem zastavi vprašanje, kako opredeliti pogled, ki ga je film namenil dvajsetemu stoletju. S pomočjo analize številnih filmov in ob navajanju del avtorjev, kot so Benjamin, Kracauer, Epstein, Pirandelo in drugi, Casetti analizira razmerje med filmom in njegovim časom, dvajsetim stoletjem, ter pri tem opredeljuje lastnosti filmskega pogleda. Iz knjige, ki so jo številni recenzenti že razglasili za eno najpomembnejših filmsko-teoretskih del začetka novega stoletja, v branje ponujamo uvodno poglavje z naslovom »Sto let, stoletje«, v katerem Casetti zgoščeno povzame pot, ki jo bo prehodil skozi knjigo, ter bralcu predstavi svojo metodo dela, ob tem pa poda tudi svojo klasifikacijo petih filmskih pogledov.