Moja draga Nika,

Alexis Tioseco

Prevedla Maja Lovrenov

naprošen sem bil, da napišem kolumno za to številko revije Rogue, in tema, ki so mi jo dali, sem jaz sam. Vedno mi je bilo nerodno javno pisati o osebnih motivacijah za delo, ki sem si ga izbral, zato sem se odločil, da te uporabim kot izgovor: so stvari, ki jih moraš vedeti, ki jih mogoče slutiš, a ne razumeš, če ti jih ne povem, zato bom izrabil to priložnost, da jih dam na papir.

Poleg tega pa: kako bi lahko odklonil to ponudbo, ko pa si me ravno oni dan spomnila, da je esej, ki ga je - v prejšnjem življenju te revije - napisal naročnik te kolumne, igral ključno vlogo pri tem, da sva skupaj? Človek mora poravnati svoje dolgove ...

Ko sva se spoznala, v Rotterdamu prejšnjega januarja, je bilo na tebi nekaj, kar mi je takoj padlo v oči. Ni bila tvoja lepota, oziroma ne samo tvoja lepota, pač pa način tvojega govora: ki zdaj, šestnajst mesecev pozneje, še vedno zahteva toliko od mene. Neka dragocena intenzivnost je v tvojih gestah, v načinu, kako tvoje oči švigajo in kako se tvoje roke iztegujejo, da bi zgrabile pravo besedo, ki kaže na to, kako močna je tvoja želja po komuniciranju, še posebej ko se pogovor dotakne stvari, ki so ti pomembne - integriteta tvojega dela, pomembnost narave, skrb za brata. (Vem, kaj si misliš - utihni! Angleščina ni moj materni jezik! - ampak tu ne gre za poznavanje jezika.)

Noben od naju ni prišel na festival v najboljši izdaji: ti zaradi slabega zdravstvenega stanja in razočaranja, ker nisi zaključila zadnje številke Ekrana pred odhodom iz Slovenije (kar je bilo pomešano še z zamujenim letom in pomnoženo z utrujenostjo enoletnega boja za uredniško neodvisnost), in jaz zaradi osamljenosti navajanja na samostojno življenje in dejstva, da se še nisem sprijaznil z nenadno smrtjo svojega očeta sedem mesecev prej (nekaj, kar, kot veš, še vedno poskušam storiti).

Mesece pred najinim srečanjem nisem bil v redu, v svojih interakcijah z novimi poznanstvi sem bil nepremišljen in nagel, a v Rotterdamu je bilo težko ne boriti se za jasnost in zbranost, ko pa oseba pred mano pri vsej svoji utrujenosti in nadlogah še vedno ni dovolila, da bi ji besede brezskrbno uhajale ...

Vem, da včasih lahko misliš, da me je pri tebi privlačilo dejstvo, da delava na istem področju, a ti moram povedati, da to ne bi moglo biti dlje od resnice. Zakaj? Ker mislim, da je eno od največjih veselij, ki jih lahko občutiš, to, da z nekom deliš tisto, kar se ti zdi lepo, z nekom, ki tega drugače ne bi opazil, in da vidiš, da to ceni. To je glavni razlog, da tako rad učim in da svojim učencem nočem kazati Gospodarja prstanov (ne glede na to, kako goreče moji sodelavci vztrajajo). To je tudi dokaz, da ni film tisto, kar naju zbližuje: saj sva si v tem pogledu enakopravna in moram zato najti druge stvari v sebi, da jih delim s tabo. Kdorkoli me pozna, ve, kako težko je to ...

Toda Rogue hoče slišati o filmu! Ali vsaj o mojem delu in tem, kaj sem naredil na filmskem področju. Zakaj mi toliko pomeni in zakaj sem naredil stvari, ki sem jih. Zatorej moram pisati o filmu! Nekaj od tega se ti bo lahko zdelo kot stvari, ki si jih že slišala, moja draga Nika, ampak ne skrbi, če bom uspešen, se bo na koncu vse sestavilo in videla boš, zakaj se to navezuje nate, na naju in na prihodnost.

Dovoli mi, da začnem z zgodbo, ki ti je verjetno že precej znana.

Leta 1997 se je moj oče odločil, da bi se morala z bratom Chrisom skupaj z mamo vrniti na Filipine (moj oče, kot veš, je bil vedno na poti med Manilo in Vancouvrom in se v Kanadi ni nikoli počutil preveč lagodno. Spomni me, da ti naredim kopijo eseja “Where's the patis?”).

V Kanado smo se preselili leta 1983 in zapustili Filipine le nekaj mesecev pred smrtjo Ninoya Aquina in le nekaj mesecev po mojem drugem rojstnem dnevu.

Kot vsi najstniki, sem se še vedno navajal na svojo kožo oziroma se trudil živeti udobno v njej, in misel na selitev v drugo državo za zadnji dve leti srednje šole me je popolnoma prestrašila. Uprl sem se: po eni strani sem staršem ugovarjal, da nočem imeti nič z državo, ki je tako razredno zavedna in tako korumpirana (čeprav nisem imel nič proti, da gremo tja na počitnice ...), po drugi strani pa se enostavno nisem hotel ukvarjati s poskusi vključevanja v nesrečne srednješolske družbene kroge v novi državi. Prav tako sem bil popolnoma razrvan, ker sem moral zapustiti prvo dekle, s katero sem v svojem celotnem srednješolskem življenju plesal počasen ples - Melodie Pangan, ki, prepričan sem, v meni nikoli ni videla kaj več kot prijatelja, a sem jo vseeno v solzah dramatično poklical z letališča in ji prvič povedal, da jo ljubim. A se že oddaljujem od teme ...

Oče naju je z bratom zapeljal z obljubo celodnevne klime in šoferja, ki bi naju vozil, kamorkoli bi hotela, kar je, priznam, pripomoglo k temu, da sem selitev lažje prenesel (toliko o mojem šestnajstletnem kljubovanju razredni zavesti). Toda oboje se je izkazalo za prodajne trike: stvari, ki jih je lahko, a ni hotel nuditi.

Kot veš, je v moji družini pet otrok, toda le Chris in jaz sva se z mamo preselila nazaj. Glavni izgovor, da se vračava samo midva, je bil, da sva najmlajša; in ker se je Chris ravno pripravljal, da se vpiše na kolidž, jaz pa sem moral končati še dve leti srednje šole, bi se oba lahko laže prilagodila. Toda drugi razlog je bil tudi, da sva bila moška, in kot moška na Filipinih naju je oče hotel pripraviti, da bi prevzela družinski posel, da bi pomagala vzdrževati, kar je ustvaril, ali pa bi to nadgradila. Glavni razlog njegove želje, da se vrne tudi mama, je bil, da bi se vrnila midva s Chrisom. Skozi leta v Vancouvru sva se z mamo precej zbližala, saj je bil oče pogosto zdoma, zato je vedel, da je njeno strinjanje z vrnitvijo ključ, da nas pripelje nazaj. Kar zadeva mojo mamo, je bila v Vancouvru ustaljena; ni se počutila lagodno, da so pomočniki živeli v hiši, bila je navajena sama kuhati, čistiti in skrbeti za nas. Nazaj se je preselila zaradi očeta, ker jo je prosil.

Dve leti sta minili in mama se je preselila nazaj v Vancouver. Spopadala se je z napadi depresije, povzročenimi z njunimi prepiri in pomanjkanjem njenega nadzora nad družino, in odločeno je bilo, da bo šla za nekaj časa v Vancouver na terapijo. Takrat nisem vedel, da bo to za vedno, šla naj bi le za dva meseca. Prvič se je vrnila leta 2006, prišla je na očetov pogreb.

Moj brat Chris se ni nikoli zares ustalil na Filipinih. Ena teorija, ki jo imamo, je, da ni nikoli uspel vsrkati kulture na ravni, ki bi bila globlja od zabave v Makatiju - in ker je bila večina njegovih dobrih prijateljev tujcev in ni imel lekcij iz tagaloga, se tudi jezika ni kaj dosti naučil. Druga možnost je, da enostavno ni bil navajen živeti pod budnim očesom očeta. Junija leta 2001 je diplomiral in se do avgusta preselil nazaj v Vancouver.

Kaj je ostalo od očetovih sanj - od tega, da bi obdržal družino skupaj na Filipinih in da bi eden od njegovih sinov izkazal goreče zanimanje za posel? Jaz. In samo jaz. Z manj ljudmi, ki bi živeli v njej, je imela hiša več prostora in jaz nisem več delil sobe z nikomer, a sem se čutil vse bolj utesnjenega. Ko sem diplomiral iz študija, povezanega s poslovnim menedžmentom, sem začel delati za očeta. Zdržal sem od junija do novembra leta 2004, preden sem priznal, da tega ne zmorem več. Rekel sem ti, da sem dal odpoved. Oče je sorodnikom na družinskih srečanjih rekel, da me je odpustil. Katerakoli od teh zgodb bo zadostila za zdaj; saj ni zares pomembno.


Pošiljatelj: Oče
Datum: 24-04-2006
Čas: 17:19:51

Fant dekletovemu bogatemu očetu: Rad bi se poročil z vašo hčerko.
Oče: A delaš?
Fant: Teolog sem.
Oče: A si lahko privoščiš poroko?
Fant: Bog bo poskrbel za to.
Oče: Kaj pa hiša, osnovanje družine in izobrazba otrok?
Fant: Bog bo poskrbel za to.
Kasneje … Mama: Kako je šlo, oče?
Oče: Fant je reven in misli, da sem bog!”


Pošiljatelj: Oče
Datum: 24-04-2006
Čas: 17:22:32

Fant dekletovemu bogatemu očetu: Rad bi se poročil z vašo hčerko.
Oče: A delaš?
Fant: Univerzitetni profesor sem in filmski teoretik.
Oče: A si lahko privoščiš poroko?
Fant: Bog bo poskrbel.
Oče: Kaj pa hiša, osnovanje družine in izobrazba otrok?
Fant: Bog bo poskrbel. Kasneje … Mama: Kako je šlo, oče?
Oče: Fant je reven in misli, da sem bog!


Nikoli nisem hotel biti filmski kritik. Do danes se mi upira, da bi ta termin uporabljal zase, ampak sem začel to redno početi, samo zato, ker naredi življenje lažje.

Veliko filmarjev, še posebej filmarjev na Filipinih, ima težave z besedo kritik. V državi imamo malo oziroma sploh nimamo kulture zdrave polemike, saj je vsak poskus, da bi premislili napako, vzet kot osebni napad. Redki so tisti, ki so se sposobni z njo soočiti na primeren način. Neki filmar je nasprotoval ideji publikacije, ki naj bi jo jaz uredil pod naslovom “Criticine”: imel je težavo s tem, da je bila vključena beseda kritik. Verjetno si je mislil, da je to zelo zoprn termin.

Prvi vzgib vsakega dobrega filmskega kritika, in mislim, da bi se s tem strinjala, mora biti vzgib ljubezni. Da si dovolj ganjen, da hočeš deliti svojo naklonjenost do določenega dela ali posredovati svojo izkušnjo, da bi v drugih vzbudil radovednost. V idealnem smislu morajo zato kritika, poučevanje in kuriranje ali priprava programa hoditi z roko v roki.

Prvo pravo recenzijo kakega filipinskega filma sem napisal o Batang West Side Lava Diaza. Vedel sem, da so mi všeč filmi, na neki točki sem celo gojil ideje, da bi jih delal, in zagotovo sem bil do neke mere ponosen, ker so vrstniki name gledali kot na nekoga, s komer se je vredno posvetovati. Toda kljub temu in kljub presenetljivemu zadovoljstvu, ki sem ga čutil, ko sem prvič videl svoje ime natisnjeno, me ni nikoli zares zanimalo, da bi se kakorkoli resno ukvarjal s filmsko kritiko.

Ampak ni bilo pisanje recenzije filma Batang West Side (na katero sem bil takrat precej ponosen, danes pa nanjo gledam z malce sramu zaradi njene enostavnosti) tisto, ki bi spremenilo stvari zame, pač pa dogodki pred in po tem: popolno pomanjkanje zanimivega, inteligentnega pisanja o tem filmu, ki bi se ukvarjalo s čim drugim kot njegovo dolžino. (Conrado de Quiros je poskušal in mogoče je bilo njegovo zavzemanje pomembnejše od dejanskega teksta.) Batang West Side je, kot veš, dolg 5 ur, in če prebereš večino člankov, ki sem jih omenil (ne drznem si reči obravnaval), bi bilo to verjetno vse, kar bi vedela. Celo Jessica Zafra je, potem ko je organizirala predvajanje filma prek svoje zanimive, čeprav kratkožive revije FLIP Magazine (pri tem je naročila članek od Lava), v naslednji številki stresala neslane šale o filmu v pismih bralcev.

Bil sem v tretjem letniku kolidža, ko je film doživel svojo premiero, in v petih letih mojega življenja na Filipinih je bil najboljši približek moje povezave s kulturo prek filma nekaj šal v April, May, June, filmu o treh sestrah s takrat dokaj popularno Almo Concepcion v glavni vlogi, in mogoče SPO1 Don Juan: Da Dancing Policeman, kjer je imel glavno vlogo veliki Leo Martinez. Odveč je reči, da je bil Batang West Side odklon ne le v dolžini, ampak tudi v estetiki: v njegovem ritmu, razdalji kamere do njenega objekta, dolžini kadrov, konstrukciji diskurza (enako o preteklosti kot o sedanjosti) in še posebej v njegovem odnosu do občinstva - v njegovem trmastem vztrajanju, da ne popusti naši inherentni potrebi po zaključenih koncih in nas namesto tega prisili, da pridemo do lastnih zaključkov.

Nisem bil pripravljen na Batang West Side. Nisem še slišal za Lava Diaza, šel sem enostavno zato, ker je bil film na festivalu Cinemanila, in ne zgodi se vsak dan, da nekdo naredi film te dolžine. Bil sem radoveden. Film je ostal z mano. Še posebej kot eden prvih filmov, ki me je spodbudil, da konkretno razmislim o tem, kaj pomeni biti Filipinec, o pasteh migracije. O nevarnostih, ki, in to mi je prvič prišlo na misel zdaj, ko to pišem, jih je moj oče verjetno razumel bolje kot kdorkoli. Škoda, da tega filma nikoli ni videl.

Celo leto po premieri Batang West Side in dobrih nekaj mesecev po tistem, ko sem napisal članek, je bilo še vedno zelo malo literature o tem filmu. Stopil sem v stik z Lavom in ga vprašal, ali lahko naredim intervju z njim, na kar je prijazno pristal. Intervju je bil dolg skoraj eno uro in vprašal sem ga vse, kar sem si želel, da bi ga bili drugi.

Zadovoljen z rezultatom, dolgim 12 strani, ki je bil objavljen na spletni strani Indiefilipino.com (naj počiva v miru, kako sem jo imel rad!), sem za njegovo promocijo porabil ves predplačniški kredit, ki sem ga imel, da sem poslal sporočila skoraj vsem ljudem v svojem skromnem imeniku, ki jih je film vsaj malo zanimal. Skoraj nihče od njih ni odgovoril, seveda, ampak na forumih spletne strani Indiefilipino so se pojavili hvaležni komentarji, od katerih mi je zaigralo srce.

Izkazalo se je, da obstajajo ljudje, ki jih zanimajo resni članki o resnih filmih - le nekdo jih je moral napisati in objaviti na dosegljivem mestu.

Prvi vzgib je vedno vzgib ljubezni.

Več ko sem videl filmov, tj. lokalnih neodvisnih filmov, več sem jih hotel videti. Globlje ko sem prišel, večjo odgovornost sem čutil, večja je bila potreba narediti nekaj, deliti tisto, kar se mi je zdelo lepo.

Glede na to, da pišem v angleščini, nikoli nisem čutil pretirane potrebe, da bi pisal o tujih (nefilipinskih) filmih - čeprav me to pogosto prosijo, večinoma za filme hollywoodske produkcije. Kljub temu da imam rad film na splošno, strast, ki je z leti eksponentno rasla, ne čutim nobene potrebe, da bi svoje usluge nudil stvarem, ki jih ne potrebujejo. Vedno sem imel naslednji občutek: zakaj pisati o Juno, če pa sem prebral komaj kaj pronicljivega, natisnjenega o Roxleejevi odlični animaciji? Zakaj pisati o Ni prostora za starce, ko pa obstajajo briljantno očarljivi filmi Antoinette Jadaone, ki čakajo, da jih bralci odkrijejo? Enako je veljalo za delo, ki sem ga vsak drugi teden opravljal kot filmski kritik oddaje The Breakfast Show televizijske postaje Studio 23. Neuradni dogovor je bil, da lahko recenziram, karkoli hočem, lokalno ali tuje, novo ali staro, kratko ali dolgo, le da lahko dobijo odlomke in jih pokažejo. To nikakor ni odmevalo - bil je le en sam prispevek na oddaji za gledalce z motnjo pomanjkanja pozornosti - ampak mislim, da je nekim ljudem nekaj pomenilo: Krisu Villarinu, filmarju s Cebuja, ki je posnel kratki film Binaliw; skupini mladih povzpetnikov iz Davaa, začetnikov serije filmskih delavnic, ki je skozi čas le rasla; ali kaotična priprava cele epizode o neodvisnem filmu (preden je bil termin zlorabljen) za božič leta 2005, ki je gostila Rayo Martina, Khavna De La Cruza, Mesa De Guzmana, Roxleeja, Lava Diaza, Pam Miras in zelo sramežljivega Johna Torresa, ki je prvič javno govoril o svojih kratkih filmih.

Ena stvar je počasi napredovala v drugo, in kar se je začelo kot enostavna radovednost, ki sem jo zasledoval z iskrenostjo, se je razvilo v zavezo.

Filipinska kinematografija mi je dala veliko in človek mora poravnati svoje dolgove.

Nikoli nisem pričakoval, da bom lahko potoval za/zaradi filma, še posebej ne na račun drugih - toda počasi so se mi ponudile tovrstne priložnosti. Potovanje je privilegij, ki ga ne podcenjujem. Junija 2004, kmalu po moji diplomi, sem se udeležil konference v Singapurju. Nekaj mesecev kasneje so me na osnovi mojega pisanja izbrali za sodelovanje na srečanju mladih filmskih kritikov iz Evrope in Azije v organizaciji fundacije Asia-Europe Foundation. Po nekaj mesecih sem se znašel v Berlinu kot del projekta Berlinale Talent Press (čeprav je bilo to le delno financirano in mi je šele posojilo mojega brata iz Kanade v zadnji minuti omogočilo, da sem šel). Sledila je vrsta potovanj vsepovsod, od Singapurja (7x) do Havajev, od New Delhija (2x) do Pariza, Rotterdama, Oberhausna in seveda ljube Slovenije, kjer sem sodeloval v žirijah in predaval. Ves čas sem zagovarjal isto stališče: da je pomembno, da ljudje pišejo o svojih kinematografijah in da ne dopustijo, da tisti zunaj diktirajo zadeve.

Toda te karte in ta potovanja so dragi. Hoteli so dragi. Čas je drag. Onesnaženje, ki ga povzročajo letala na nebu, nas bo stalo na dolgi rok. Ko daš vse te stvari skupaj, se seštejejo v investicijo: resno investicijo v posameznika in na strani posameznika. Zveni, kot da jemljem stvari preresno? Dovoli mi, da to formuliram drugače: brez kulturne investicije vame za delo, ki sem ga oziroma ga lahko opravim v povezavi s filipinsko kinematografijo, te nikoli ne bi spoznal. Veliko moram poplačati.

Ne maram pisati o filmskem festivalu Metro Manila Film Festival. Ni mi bilo všeč prvič, ko sem to naredil, leta 2003, niti drugič ali tretjič. Ni mi bilo všeč niti takrat, ko smo s pomočjo Erwina Romula spisali izjavo, ki si je prizadevala za reforme festivala, in poskušali pridobiti podporo uveljavljenih filmarjev (med podpisniki so bili Eddie Garcia, Peque Gallaga, Jose Javie Reyes, Erik Matti). Ni zabavno, ko te oštejejo kot drugorazrednega novinarja, ki prosi za citat filmarjev, imenovanih Laurice. Ni mi bilo všeč, toda to sem naredil, ker je del mene iskreno verjel, da bi lahko spremenili stvari. Vera, ki je bila za nekaj trenutkov nalezljiva, saj so se celo tisti, ki so globoko znotraj vedeli, da ne bo nič iz tega, odločili, da sodelujejo. Prijatelj, na čigar kavču sem spal večino tistih tednov, mi je malo pozneje poslal sporočilo, sporočilo, ki je zdaj, tri leta kasneje, še vedno shranjeno v mojem telefonu:

V AGUILI je vrstica, kjer borcu za neodvisnost muslimanov Moro povedo, da je njegov boj izgubljen. Odgovori, da ni pomembna zmaga, ampak to, da delaš, kar čutiš, da moraš. To je prava modrost.

Moja draga Nika,

če je obstajal en sam razlog za napor, ki je štrlel iz najinega razmerja, je to ideja moje navezanosti na Filipine, močna želja, ki jo vidiš v meni, da bi živel in delal tu, in način, kako to mogoče vidiš kot stvar neprimernih prioritet. Ali kraj pomeni več kot oseba? Ali moje delo na Filipinih pomeni več kot možnost življenja s tabo nekje, kjerkoli drugje? Ali moraš ti biti tista, ki se preseli, ki se s selitvijo (vem, da sovražiš to besedo, ampak jo vseeno uporabiva) žrtvuje? In kaj, če sploh kaj, to pove o naju - da je na tehtnici najine ljubezni bolj obtežena tvoja skodelica?

Vem, da si se sprijaznila z mislijo, da se boš preselila sem, verjetno naslednje leto, govoriva o tem, a še vedno čutim potrebo, da povem še malo več o nekaterih svojih razlogih, da hočem ostati, vsaj za vmesni čas. Ne poskušam primerjati svoje naklonjenosti do Manile s tvojo do Slovenije, ampak le razložiti misli, ki mi gredo po glavi, stvari, ki čutim, da jih moram storiti, stvari, ki jih mogoče lahko narediva skupaj.

Tvoj,

Alexi

Želim si, da bi Filipinski svet za razvoj filma razumel vrednost denarja, ki ga dobi, in da bi razumeli svoje potovanje v Pariz in porabo petih od dodeljenih jim 25 milijonov za predstavitev na mladem festivalu kot investicijo in ne le počitnice.

Podpirajo filmarje s končanimi filmi, da gredo v tujino na festivale, za ponos, ki ga prinesejo svoji državi - namesto tega si želim, da bi njihove filme podpirali lokalno in jim pomagali, da jih vidi večje število filipinskih gledalcev.

Žalujem za izgubo filmov Manuela Condeja o Juanu Tamadu.

Objokujem državo, ki ne more prepričati določenega v Ameriki živečega Filipinca, ki ima edino znano kopijo Condejevega filma Genghis Khan v originalnem jeziku, da bi vrnil (tj. prodal) film nazaj v domovino.

Objokujem generacije Filipincev, vključno s sabo, ki ne morejo več videti De Leonovega filma Daigdig ng Mga Api Gerryja in lahko namesto tega občudujejo skenirane oglase za film na internetu.

Objokujem dediščino, ki je dovolila, da zaradi zanemarjanja kopije filma Tatlong Taong Walang Diyos Maria O'Hare in Oro, Plata, Mata Pequea Gallage, postanejo popolnoma sepijaste.

Objokujem banko Union Bank in Univerzo na Filipinih, ki sta se v apatiji zarotili, da pustita originalne negative biserov produkcijske hiše Bancom Audiovision, da gnijejo v sobah, kjer klima dela le pol dneva, in v pločevinastih škatlah, nedotaknjenih leta in leta.

Molim za senatorja ali kongresnika, ki bi naredil pogumen korak in spisal predlog zakona za ustanovitev nacionalnega filmskega in zvočnega arhiva.

Molim, da bi mestna oblast ali pa vsaj podjetni ali zaskrbljeni lastniki kinodvoran razmislili o tem, da bi namenili 50 centavov ali 1 peso od karte za ohranjanje naše avdiovizualne dediščine. Od kart za kino so odvedli davke na poplave, za božjo voljo - to bi moralo biti enostavno!

Želim si, da bi festival Cinemalaya, ki ga, zahvaljujoč medijski in vladni podpori, spremlja veliko festivalsko navdušenje, s svojim trudom dejansko služil filipinski kinematografiji in ne lastnim sebičnim poskusom, da bi vzpostavili mikro industrijo.

Želim si, da bi filmarji nehali poslušati Robbieja Tana.

Želim si, da bi televizijska postaja Cinema one, ki pogosto producira boljše filme kot Cinemalaya, dejansko dala filmarjem kaj pravic do njihovi del in bi jih nehala goljufati.

Želim si, da bi imel Lav Diaz večje proračune, da bi z njimi upravljal in snemal svoje filme.

Želim si, da bi Raymondu Redu uspelo posneti Makapili in da bi se vrnil k snemanju fantastičnih kratkih eksperimentalnih filmov.

Želim si, da bi Mike De Leon posnel še en film ... Prosim ... potrebujemo ga.

Želim si, da bi Roxlee dobil dovolj denarja, da bi si kupil čas in naredil celovečerno animacijo.

Želim si, da bi vsi kupili izvod knjige The Cinema of Manuel Conde Nicanorja Tiongsona in Cesarja Hernanda.

Želim si, da bi bilo več knjig o filipinskem filmu.

Želim si, da bi obstajala zbirka, v kateri bi objavljali klasične scenarije.

Želim si, da bi založba Cinefilipino izdala Maalaala Mo Kaya s koluti v pravem vrstnem redu.

Želim si, da bi založba Cinefilipino izdala filme režiserja Brocke vsaj s kančkom skrbi in naklonjenosti, da bi priskrbela kakšna besedila o filmu ali ponudila dodatke, ne pa da jih enostavno vrže na tržišče zaradi zaslužka.

Želim si, da bi Nestor Torre odprl oči ...

Želim si, da bi ponatisnili knjige združenja filipinskih filmskih kritikov Manunuri o kinematografiji 70-ih in 80-ih let.

Želim si, da bi združenje Manunuri dejansko skrbelo za sodobno filipinsko kinematografijo.

Želim si, da bi v združenju Manunuri dejansko recenzirali filme in ne samo podeljevali nagrade.

Želim si, da bi bil Krog mladih kritikov dejansko mlad.

Želim si, da bi Krog mladih kritikov dejansko sestavljali kritiki.

Želim si, da bi Francis “Oggs” Cruz, Richard Bolisay in Dodo Dayao dobili prostor v dnevnikih, ker so veliko bolj zanimivi kot kdorkoli, ki tam danes redno piše.

Želim si, da bi se Noel Vera preselil nazaj.

Želim si, da bi bil Hammy Sotto še živ.

Želim si, da bi objavili rokopise Hammyja Sotta.

Želim si, da bi bil Jo Atienza še vedno v Manili.

Želim si, da bi imeli filmski muzej s polno podporo.

Želim si, da bi imeli kinoteko.

Želim si, da bi imel filmski center Univerze na Filipinih boljše sedeže in da bi prikazoval dobre filme.

Želim si, da bi lahko več ne-filmarjev s Filipinov potovalo na festivale.

Želim si, da bi na srednjih šolah poučevali film.

Želim si, da bi Teddy Co dobil priznanje, ki si ga zasluži, za svoje požrtvovalno delo.

Želim si, da bi Teddy Co več pisal, saj si njegove ideje zaslužijo biti zabeležene.

Želim si, da bi kooperative dejansko sodelovale.

Želim si, da bi Khavn De La Cruz uspel posneti svoj muzikal EDSA XXX.

Želim si, da bi posneli celovečerec Maxa Santiaga in da bi končno dobil kratke filme na DVD-ju (Živijo, Marla!).

Želim si, da Tad Ermitaño nikoli ne neha pisati in se igrati v svoji jami.

Želim si, da bi Lourd De Veyra še naprej pisal o igralcih in filmih.

Raymondu Leeju želim uspehe z UFO.

Želim si, da bi imeli več regionalnih celovečercev in več podpore za regionalne filmarje.

Želim si, da bi vsi videli When Timawa Meets Delgado.

Želim si, da bi nekdo znižal cene projekcij, ki jih določajo na komisiji za oceno primernosti filmov in televizijskih oddaj MTRCB, še posebej za festivale.

Želim si, da bi nekdo, kdorkoli, naredil dober film o filipinskem višjem razredu, ki bi dal misliti.

Želim si, da bi Ketchup Eusebio dobil več glavnih vlog.

Želim si, da bi Elijah Castillo kmalu lahko naredil veliko več filmov.

Želim si, da bi Cesarju Hernandu uspelo prenesti na video svoj film Botika, Bituka.

Želim si, da bi imeli filmarji nekaj integritete in bi rekli podjetju Viva Entertainment, naj se zaletijo nekam, ko jim ponudijo še en izkoriščevalski film.

Želim si, da bi več ljudi lahko videlo Bontoc Eulogy.

Želim si, da Vic Del Rosario ne bi bil svetovalec predsednika podjetja Viva Entertainment, glede na šund, ki ga proizvajajo, in ja, to vključuje filme s prvim sinom Mikeyjem Arroyom v glavni vlogi.

Želim si, da bi produkcijska hiša Star Cinema prenehala ... enostavno prenehala.

Želim si, da bi obstajala filmska knjižnica, kamor bi ljudje lahko šli brat knjige o filmu.

Želim si, da festival MMFF ne bi vodili isti ljudje, ki postavljajo javne pisoarje (ki so resda uporabni).

Želim si, da agencija za razvoj Metro Manile MMDA ne bi imenovala tistih krogov in kvadratov umetnost.

Želim si, da umetnost MMDA ne bi bila toliko boljša od vsakega filma na festivalu MMFF.

Filipinski kinematografiji želim ves uspeh na svetu ...

Pričujoče pismo je bilo prvič objavljeno v spletni reviji Rogue in je v izvirniku dostopno na naslovu http://www.rogue.ph/columns/entry/160/P1/