Mokumentarni film

Barbara Kelbl

Povzetek:


V besedilu obravnavam filme, ki z videzom in načinom pripovedi vzbujajo dokumentarna pričakovanja, vendar hkrati podajajo izmišljene vsebine. Ugotavljam, da ustvarjalci mokumentarno obliko uporabljajo za zelo različne namene in da gledalci v njej lahko razbirajo razne plasti pomenov. Osredotočam se na mokumentarec kot parodijo, pastiš, imitacijo, komedijo in satiro. Skozi to prizmo premišljam o temeljnih dilemah reprezentacije. Preseči skušam skrajnosti, ki se pri tem običajno pojavljata: prvo, ki verjame, da je resničnost filma zagotovljena že s samo dokumentarno sliko, in drugo, ki dvomi v vsakršno reprezentativno moč filma. Ugotavljam, da je obema skrajnostma skupno prepričanje, da je resničnost filma odvisna od tehnik in postopkov, ki jih ustvarjalec uporablja. V besedilu dokazujem, da so tehnike dokumentarnega in igranega filma le konvencije – prazne lupine, ki ne zagotavljajo resnice niti je ne onemogočajo. Mokumentarec te konvencije uspešno izrablja in se jim roga.

Ključne besede: mokumentarni film, parodija, satira, stvarnost, fikcija, reprezentacija.