Hajka, Živojin Pavlović

Andrej Šprah

Povzetek:

Razmislek se posveča zlasti tistim vidikom filma Hajka, s katerimi se Živojin Pavlović, eden ključnih režiserjev novega jugoslovanskega filma, opredeljuje do problematike partizanskega boja, vojne in revolucije; hkrati pa preizprašuje tudi avtorjevo »revizionistično« vlogo znotraj obravnavanega žanrskega okvirja. Na prvi ravni se tako zastavlja vprašanje razmerja Hajke do partizanarice kot specifičnega filmskega podžanra znotraj širšega konteksta partizanskega filma – edinega »avtohtonega filmskega žanra, ki ga je proizvedla in negovala rajnka Jugoslavija«. Na drugi ravni pa se prispevek sooča s ključnimi Pavlovićevimi kreativnimi prijemi, med katerimi sta poglavitnega pomena osredotočenost na kolektivnega junaka, ki se skozi filmski proces individualizira v dejstvu smrti posameznih akterjev, in načelo alegorične intence, ki prevladuje znotraj tropološke razsežnosti te izjemne filmske izkušnje.

Abstract:

Hajka (Manhunt), Živojin Pavlović

This essay deals with certain aspects of Hajka (Manhunt) by Živojin Pavlović, one of the key directors of New Yugoslav cinema, which tackle problems of partisan struggle, war and revolution. Essay also questions the director’s “revisionist” part within the discussed genre context. On the first level Hajka is discussed in relation to partizanarica, a specific subgenre within the wider context of partisan film, “the only autochthonous film genre produced and nurtured by ex-Yugoslavia”. On the second level the essay deals with Živojin Pavlovič’s key creative strategies, among them with his focus on a collective hero which, during the film, individualizes himself through repeated deaths; and with the principle of allegorical intent and its dominant rule within tropologic dimensions of this unique cinematographic experience.