Mladi o Distorziji

Uredniška opomba

Mladinski film je poleg otroškega edini filmski žanr, ki ima že v imenu vpisano svojo primarno ciljno publiko. Da bi preverili, ali se navdušenje starejšega pogleda nad Distorzijo Mihe Hočevarja, tem živahnim in dragocenim prispevkom v zakladnico slovenskega mladinskega filma, ujema tudi s pogledom njegove ciljne publike, smo za besedo in končno sodbo poprosili izključno mlade, ki se jim za njihove pisne izdelke na tem mestu najlepše zahvaljujemo. Zahvaljujemo se tudi Barbari Kelbl, načelnici Kinodvorovega programa za otroke in mlade Kinobalon, Davidu Krašovcu, zlasti pa Mariji Končina, profesorici slovenščine na Gimnaziji Lava v Celju.

 

***

Ob naslovu se mi ni pojavila nobena konkretna misel, kar je v meni vzbudilo še dodatno radovednost. Naslovu sem pripisala simboličen in umetniški pomen, vendar sem ob mladinski tematiki pričakovala, da bo film obravnaval meni znane probleme. Zelo dobro je bilo prikazano uporniško življenje najstnikov. Veliko mladih, tudi jaz, se lahko poistoveti z glavnimi liki. Ponavadi ob besedi uporništvo pomislimo na negativno lastnost mladih, ampak v filmu je bilo to osrednje vodilo, ki je prispevalo k dobremu razpletu. To je bilo dobro uporništvo, ki je mlade Ljubljančane ločilo od puste povprečnosti sovrstnikov. Najbolj mi je bil všeč prikaz dveh konkurenčnih bendov, ki sta predstavljala dva različna obraza današnje družbe. Povsod bolje sprejeti, podpirani s strani veliko večje množice in tudi profesorjev, so bili člani skupine Magics. Ti so prikazovali povprečneže, ki naredijo vse, da se njihova popolnoma skomercializirana glasba največkrat predvaja, v glasbi pa vidijo le na lahek način zaslužen denar ter slavo. Za to so bili celo pripravljeni ukrasti pesem in jo prodajati kot svojo. Ker so bili začasno v boljši poziciji, so vztrajno zbijali moralo manjši, tedaj še amaterski skupini The Outsiders. Vendar je ime (te »šibke skupine«) povedalo vse: ne le nepripadnosti uničeni glasbi, temveč tudi željo po napredovanju. Niso se pustili ovirati sošolcem in profesorjem. Ustvarili so hit »Nared neki« , kar je širilo misel, da se nikoli ne smeš prepustiti toku. Bodi to, kar si, sam si utiraj pot in poskrbi, da boš šel naprej. Ta pot pa mora biti usmerjana tudi s strani staršev, kar v tem filmu ni bila. Razvoj Piksijevega najstniškega projekta ni bil »požegnan« od staršev. Očetov karakter me je izredno motil. Oče je bil popolnoma izgubljen v času, ki ga živi. Lastnemu edincu ni bil kos. Kazal je neko starševsko zaskrbljenost in si malce prizadeval, da bi sina spravil na boljšo pot, a s svojim obnašanjem nikakor ni prispeval zgleda družini. Njegova dejanja, moram priznati, so pa popestrila in začinila dogajanje. Naslednja dobra poteza je bila razrešitev ljubezenskega vozla. Pri večini filmov bi se ta končal tako, da bi se skupaj našla začetna favorita Piksi in slavna Suzi. Toda tu je prišlo do boljšega preobrata. Piksi je našel Almo, ki je bila po mojem mnenju veliko zanesljivejša in ljubeča kot Suzi. Vse to, kar je pripeljalo film do srečnega konca, je bilo odlično prikazano. Film bi priporočila vsem generacijam, saj ni zahteven za razumevanje, kljub temu pa nosi pomembna sporočila. Skoraj vsi mladi igralci so neizkušeni v filmskih vlogah, a so svoje delo opravili zelo dobro. Pri posameznih scenah se je sicer kazal strah, a ta ni pokvaril nobenega dela. Vsi skupaj so filmu dali mladostniški pridih, zato je film zares vreden ogleda.

Viktorija Majger

 

Film Distorzija nam je prikazal na eni strani probleme najstnikov, na drugi strani pa starše, ki jim pubertetniki s svojim nemogočim obnašanjem v času odraščanja povzročajo prehitro sivenje las in so krivi za premnoge neprespane noči. Tako mladostniki kot starši se lahko z liki poistovetimo. Najstniki so najbolj uboge reve na tem svetu, saj jih nihče ne razume in ne posluša. Nadležni so učitelji, kričeči in tečni tastari, ljubezen je neuslišana. Skratka, ves svet mladim obrača hrbet. V filmu so generacijske razlike zelo dobro prikazane. Očetova strogost, ki jo družinski poglavar kasneje tudi delno obžaluje, in materino zagovarjanje sinovega početja - torej neusklajena vzgoja največkrat povzroča deviantnost najstnikov. Ta se kaže v upornosti, zadirčnosti, izostajanju od pouka, poslušanju glasne glasbe. Glavni lik filma je Piksi, ki ga igra Žan Perko. Mislim, da se je zelo dobro vživel v svojo vlogo. S svojim najstniškim slengom nam je obdobje pubertete odlično predstavil. Motilo me je kar nekaj kletvic, ampak seveda je tudi to del najstniškega življenja. Tudi Pejo in Alma sta dobro odigrala najstniški vsakdan. Piksi je tipičen roker, ki živi za svoje sanje in na koncu svojo največjo željo tudi uresniči. Seveda pa mora najstnik poznati mejo med šolo in glasbo, česar Piksi žal še ne obvlada. Film mi je bil zelo všeč. Želim si, da bi bilo še več slovenskih filmov s takšno vsebino.

Laura Aleš

 

Pred ogledom tega filma sem imel veliko predsodkov, ker sem videl že mnogo slovenskih filmov, ki mi niso bili všeč. Med gledanjem Distorzije pa sem bil pozitivno presenečen. Film uspešno prikazuje življenje nekaterih mladostnikov v večjih mestih, kot je Ljubljana. Opazil sem zanimiv način snemanja, ki je uporabljen v tem filmu. Prizori so bili posneti iz različnih smeri, kar je povzročilo dobro predstavo o prostoru. Všeč mi je bilo tudi to, da v filmu ni bilo preveč barvnih prizorov in tudi slika nasploh je imela manj močen kontrast, kar je ustvarilo pusto, hladno vzdušje, takšno pa naj bi bilo življenje rokerskih najstnikov v Ljubljani.

Bojan Zgonec

 

Piksi je gimnazijec, ki se na podlagi stričeve škatle z memorialnimi dragocenostmi odloči, da ustanovi svojo punk-rock skupino. Vse skupaj se zdi zanimivo, a je podobno še eni izmed replik muzikalnih filmov, v katerih vidimo umetnike, ki se potegujejo za slavo kljub revnemu okolju ali nepodpiranju njihovega talenta. Vendar imajo ti šablonsko narejeni filmi in Distorzija eno dobro značilnost, to je, da nam vedno znova sporočajo, da se moramo potruditi, če hočemo uspeti. Glede kostumov me je film razočaral. Igralci v bendu niti malo niso bili podobni nekim punk-rockerjem, temveč zgolj preprosto oblečenim najstnikom. Le Piksijev stric je v Piksijevem spominu in domišljiji odražal čudaškega pankerja. Suzi naj bi bila zelo atraktivna punca, ki se spozna na glasbo, in ne navadna »barbika«, ki deluje kot okrasek na jelki. Alma ne bi smela biti zgolj prijetno dekle, pač pa nekakšna nadvse bujna in zanimiva umetnica, edinstvena in zagrizena pankerca. Film bi moral odražati najstniško željo po svobodi, nepričakovanih doživetjih, a se je včasih zdelo, kot da so bili mladi igralci prestrašeni in so njihovi obrazi govorili »Kaj že moram zdaj reči?« Film tudi prikazuje stereotipe današnjega časa, npr.: očeta, ki ves čas poležava pred televizorjem; mater, ki je nenehno v skrbeh, starejše, ki ne razumevajo mladih, spor med generacijami. Podobe, ki nas privabijo in nas spominjajo na to, kakšni ne smemo postati (čeprav je realnost bolj podobna stereotipom). Scena s Piksijevim očetom in kitaro, ki jo oče vrže čez balkon, nato pa jo popravi in se zavzame za sinove ambicije, pomeni olajšanje. Distorzija nikakor ni brezzvezen film, saj nam sporoča življenjski moto »nared neki«.

Klemen Žnidar

 

Ko sem izvedel, da gremo gledat film, ki je delo slovenskega scenarista, sem najprej pomislil na to, da bo to še eden izmed dolgočasnih filmov. Vendar sem po nekaj uvodnih minutah dobesedno »padel not«. Zgodba me je navdušila, kajti govori o vsakdanjih problemih, s katerimi se soočamo ljudje. To so razni konflikti v družini, težave z ocenami v šoli, prepiranje s prijatelji, težave z najstniško ljubeznijo. Glavna oseba Dejan-Piksi se kot veliko število najstnikov ne sekira kaj preveč za šolo in družino. Na prvo mesto je postavil svoj bend, zato ga je še bolj prizadelo dejstvo, da je začelo vse skupaj razpadati. Zelo mi je bilo všeč to, da mu ni bilo vseeno za prijatelje, ter da se je trudil, da bi bili ponovno nerazdružljivi, kar mu je na nek način uspelo. Všeč mi je bilo tudi, da je bil v filmu prisoten humor. Motilo me je v bistvu samo to, da so nekateri »igralci« svoje vloge odigrali neprofesionalno, saj se je že na daleč videlo, da gre za naučen tekst.

Aljaž Paulič

 

Priznati moram, da sem bila nad filmom pozitivno presenečena. Ob razočaranjih, ki sem jih doživela pri ogledu nekaj zadnjih slovenskih filmov, sem pričakovala podobno tudi ob tem. V Sloveniji primanjkuje mladinskih filmov in prav zato je Distorzija velik plus v naši filmski beri. Piksijeva zgodba je zelo realna in zlahka se človek vživi v njegovo vlogo. Glavnemu igralcu se vse začne rušiti pred njegovimi očmi. Priča smo lahko razpadu trdnega prijateljstva, razočaranju v ljubezni, problemu z alkoholom in mehkimi drogami, težavam v družini …

Kljub vsem negativnim dejavnikom, ki spremljajo Piksija, pa se ta ne vda. Čeprav se mu trga srce ob krutem očetovem dejanju in razpadu skupine, se bori naprej in verjame v boljšo prihodnost. Če pogledamo bolj pozorno, lahko vidimo, da celoten film spremlja tudi ljubezen, vendar ne samo ljubezen med Almo in Piksijem, temveč lahko vidimo tudi starševsko ljubezen, ki je oče in mati ne izkazujeta na pravi način, in močno ljubezen do glasbe.

Ob gledanju filma sem se lahko povsem osredotočila na zgodbo. Da pa se film še bolj približa gledalcu, je uporabljen sleng, ki je nam mladim zelo blizu in ga uporabljamo v vsakodnevnem življenju. Izpostaviti moram še nekaj, kar je meni osebno pri filmu zelo pomembno, humor. Brez Edijevega brata, prizora, ko Piksijeva starša najdeta Almo v njegovi sobi, nekaterih smešnih izjav ... film enostavno ne bi bil tako dober, kot je. Edina stvar, ki me je na trenutke zmotila, je pomanjkanje igralskih sposobnosti pri nekaterih igralcih. Včasih sem zaradi tega celo preusmerila pozornost z zgodbe na igralce. Ampak to ni izničilo pozitivnih vtisov o filmu. Zaključim lahko, da mi je bila Distorzija precej všeč. Še najbolj konec, saj zmaga prijateljstvo in Piksi lahko končno zaživi svoje sanje. Upam, da si bom lahko še kdaj ogledala kakšen slovenski mladinski film, ki bo tako dober kot ta.

Urška Šantej

 

Filmska tema je bila odlična, saj je prikazovala življenje najstnikov in staršev ter odnos med njimi zelo realno in takšno, kot pri večini je. Bil sem presrečen, ko sem opazil, da režiser ni prikazoval le napak najstnikov, ampak tudi odraslih oz. staršev. Upam, da bo na Slovenskem nastalo še več tako dobrih filmov.

Darko Milojević

 

Film mi je bil zelo všeč. Glavni junak Dejan se sooča s težavami, ki jih ima s starši. Menim, da se v tem lahko najdejo vsi njegovi vrstniki. Dejanov oče dneve preživi za televizijskim sprejemnikom in se ne posveča družini. V današnjem času je zelo veliko takih družin, ki živijo podobno kot Dejanova - vsak v svoji sobi. Film predstavlja probleme, ki so v času pubertete najbolj izpostavljeni (težave s starši, ljubezen ...). Sama sicer nimam teh težav, a se najde trenutek, ko me ne razumejo. Ne razumejo zato, ker sem v najstniških letih in razmišljam ter dojemam stvari drugače kot oni. Film mi je bil zanimiv tudi zato, ker sem se lahko primerjala z Dejanom in njegovimi prijatelji, z njihovim hobijem - glasbo. Glasba je zame sprostitev, prav tako kot je bila v filmu za Dejana in njegov bend. Čeprav nimam pevskih sposobnosti, niti nisem nadarjena za igranje glasbil, rada vsak dan vklopim radio, poslušam glasbo, ki mi je všeč, in pozabim na vse težave, ki me pestijo. Torej sem podobna Dejanu. Film pa obravnava še eno zelo pomembno tematiko, ki je v času pubertete zelo značilna - ljubezen. V najstniškem času si želimo poiskati parterja, ki nas bo imel rad, tudi če nimamo najlepših oblek na šoli, in nas bo spoštoval, tudi ko se bodo drugi posmehovali ...

V filmu so nastopili mladi igralci, ki so svoje delo odlično opravili. Ogled Distorzije bi priporočila vsem najstnikom in njihovim staršem, ker se mi zdi zelo pomembno, da se v družini med seboj razumejo ter spoštujejo. Mislim, da si bom ta film še kdaj ogledala.

Katja Kugonič

 

Film Distorzija je bil zelo zanimiv. V njem je nazorno prikazano, kako so mestni otroci razvajeni in hočejo doseči svoje. Všeč mi je bil, ker prikazuje življenje naših vrstnikov in njihov odnos do glasbe. Pritegnila me je tudi njihova glasba. Po mojem mnenju pa je prikazano malo preveč popivanja in drogiranja, nekateri pa potem to posplošijo na vse najstnike, kar pa ne drži.

Matic Planinšek

 

Film Distorzija predstavlja tipično življenje najstnikov. Piksi ima kljub vsem težavam še vedno dovolj energije in na koncu mu le uspe doseči tisto, kar mu predstavlja srečo. Zato ta film pritegne prav vsakega Piksijevega vrstnika. Tudi jaz sem se zelo vživela v zgodbo, saj imam kar veliko skupnih lastnosti z junaki tega filma. Zagotovo ima vsak probleme v šoli, ljubezni, s prijatelji ali doma. Tudi mene spremljajo te težave in mi včasih že zmanjka energije, da bi jih rešila ali vztrajala v teh situacijah. Zato sem se vživela v vlogo glavnega igralca in tudi sama sem občutila, kako hudo ti mora biti pri srcu, ko ti lastni oče skozi okno vrže tvojo najljubšo kitaro. In kako dobro se moraš počutiti, ko igraš v bendu, v katerega vložiš veliko truda. Zaigraš pred vsemi svojimi vrstniki in prijatelji pesem, ki jih popolnoma obnori in vsi zapojejo s tabo. Film je res pisan na kožo najstnikom. Poleg tega pa je zelo priporočljiv tudi za starše, saj ob ogledu lažje razumejo in občutijo, kako se velikokrat počutijo njihovi otroci in s kakšnimi problemi se srečujejo. Marsikaj se lahko naučijo iz ravnanja Piksijevih staršev, ki ju je zelo skrbelo za sina, vendar sta bila nemočna in nista našla prave poti, kako bi mu pomagala. Opazno je nepravilno ravnanje staršev, ljubezni do sina ne znata izkazati na pravi način. Odličen primer je oče, ki iz nepremišljenosti in jeze skozi okno vrže kitaro. Nato pa se začne zavedati, koliko sinu pomeni ta kitara, in že naslednje jutro jo prizadevno popravlja. Piksi je tudi dokazal, da lahko s trudom uspemo in dosežemo cilj. Živel je za rock glasbo, kitaro in bend, in če se ne bi potrudil, bi tako kot njegov oče po službi le še sedel pred televizorjem z daljincem v rokah. Ravnal je drugače in naredil nekaj iz sebe, znal je uporabiti svoj talent. Iz dolgočasnih stvari, ki so ga obdajale, je njegovo življenje postalo zanimivejše. Zavedal se je, kaj hoče v življenju, kaj predstavlja njegovo srečo, in bil prepričan, da to lahko tudi doseže. Rock glasba je bila njegov način življenja in skupaj z njo je iskal vrednote življenja. V filmu me je zmotilo le to, da je bilo veliko preklinjanja, vendar pa brez tega ne gre, saj je to pri najstnikih velikokrat prisotno. Veliko je bilo mladih igralcev, ki še nimajo izkušenj na področju igranja. Pri nekaterih je bila opazna rahla zmedenost, vendar so se vseeno odlično izkazali. Saj so se lahko izražali in obnašali tako, kot se ponavadi v resničnem življenju. V filmu ima velik pomen tudi glasba. Zavemo se, da ta ni samo nekaj, kar velikokrat poslušamo po radiu ali televiziji, da nam ni dolgčas, ampak jo lahko začutimo in predstavlja tudi način življenja.

Maja Zagradišnik

 

Film prikazuje najstnika Piksija, ki ima zelo rad punk glasbo. S prijatelji ustvari bend, ki propade, reši pa ga prihod novega pevca Edija. Sam ima težave v šoli in doma, saj ga starša ne podpirata pri njegovih odločitvah. Najbolj ga razočarajo prijatelji, ki se izkažejo za neiskrene in mu onemogočijo izpolnitev želje. Zelo me je zmotilo pretirano preklinjanje, saj se v vsakdanjem življenju ne srečujem s takšnim izražanjem. Nepošteno se mi je zdelo, da starši Piksija niso podpirali pri glasbi. Bili so mnenja, da ta zelo vpliva na njegovo obnašanje in probleme v šoli. Nikoli pa niso pomislili, da je problem v njihovi družini. Piksi je imel očeta, ki je dan za dnem poležaval pred televizorjem. Želel si je, da bi bil njegov sin uspešen v šoli, za kar sam ne bi prispeval nič. Z mamo sta bila zelo neusklajena, kajti oče ga je kar naprej grajal, mama pa mu je dajala potuho. Film je primeren tako za najstnike kot za starše, saj lahko tako lažje razumejo mladostnike. Veliko je poudarka na glasbi, ki je tudi ena izmed glavnih tem Distorzije. V bendu, ki so ga ustvarili prijatelji, so igrali punk glasbo. Veliko najstnikov je navdušenih nad to zvrstjo in zato se mi je zdela primerna. Piksi je prikazan v vlogi upornika, kar je odraz ravnanja večine najstnikov, le da vsem ne uspe doseči cilja. Film se dotakne mladostniških src, ki doživljajo podobne stvari. Prikazana je tudi malce zapletena in neuresničljiva ljubezen, ki jo Piksi kaže do Suzi. Takšne so tudi številne najstniške ljubezni, ki se tako kot v filmu ne končajo srečno. Film bi priporočila tako najstnikom kot staršem, saj prikazuje grozljiv dolgčas, tečne starše in neuresničljivo ljubezen. Če se potrudimo, lahko s svojo željo po tem, da bi kaj spremenili - kot je to storil glavni junak - in močno voljo tudi sami veliko dosežemo.

Tanja Čuk Gaber

 

Film Distorzija mi je bil zelo všeč,saj zgodba govori o nas mladih in o naših problemih.

V zgodbo sem se zlahka vživela, in to po zaslugi glavnih igralcev, ki so svoje vloge odlično odigrali. Res je bilo na trenutke opaziti njihovo nevživetost v vloge, vendar pa je treba upoštevati, da so, kar se tiče igranja, začetniki. V filmu so predstavljeni odnosi med starši in Piksijem, ki so vse prej kot dobri. Pri tem mi je bilo všeč, da so tudi starši prikazani kot osebe, ki delajo napake, ne naredijo nič več za kratkotrajnost svojega življenja, pač pa se vdajo v usodo. Tudi ta motiv je mladim blizu, saj se v vsakdanjem življenju velikokrat srečujemo s konflikti. Zgodba se vrti predvsem okoli glasbe in benda. Lahko bi rekli, da je glasba v filmu glavnega pomena. Glavni junaki glasbo postavijo na prvo mesto, tudi pred šolo. Ena izmed stvari, ki mi je bila v filmu najbolj všeč, je predvsem odnos do glasbe in trdna volja, ki jo imajo glavni junaki. Vsi se dobro zavedajo, da bodo morali prek številnih ovir, preden bodo izpeljali lasten koncert. A vseeno vztrajajo, saj verjamejo vase in imajo neke cilje, ki jih ženejo naprej. Na neki način so mi junaki zgled, saj mi sporočajo, naj nikdar ne obupamo in se naj borimo za tisto, kar hočemo doseči. Zgodba sama govori o tipičnem življenju najstnikov, o njihovih težavah in problemih. Mislim, da je režiserju res uspelo ustvariti film, ki je blizu najstnikom in v katerem vsak najde delček sebe - tako najstniki kot verjetno tudi starši.

Katja Ugovšek

 

Film bi priporočala za ogled predvsem najstnikom, saj se lahko z junaki zelo dobro identificirajo. Dolgčas, nadležni starši in učitelji, skrivna neuslišana ljubezen in želja po tem, da bi nekaj dosegli. Vsak lahko najde vsaj delček tega tudi pri sebi. Všeč mi je predvsem, da je skozi celoten film prisotna glasba, kakršno bi tudi sama poslušala v prostem času. Glasba pomeni za najstnike način izražanja misli, zabavo, sprostitev, prinese pa lahko tudi ogromno težav, kar je zelo dobro prikazano ob sporu s staršema, ker iz šole pride ukor pred izključitvijo, ki je posledica Piksijeve pogoste odsotnosti. Mislim, da so glavni junaki malce pretiravali s preklinjanjem, vendar pa brez tega tudi ne gre, saj je to vsekakor del našega govora, vendar na srečo ne v taki količini, kot je bilo prikazano v filmu. Igralci so bili zelo mladi in v veliki meri še neizkušeni, ampak večinoma so svoje delo dobro opravili. Iz filma lahko razberemo, da se moramo za svoje želje potruditi in se nikoli vdati, četudi se stvari še tako zapletejo. To se mi zdi zelo dobro sporočilo. Film mi je bil zelo všeč in bi si ga še kdaj rada ogledala.

Karmen Verhovšek

 

Malo sem se zgrozila, ko sem slišala, da bomo šli gledat slovenski film, kajti ne poznam veliko domačih filmov, ki bi me navdušili. Priznati pa moram, da je bil moj prvi vtis zelo dober, in sicer zato, ker so v filmu nastopali najstniki naših let. Všeč mi je bila predstavitev glavnega lika Piksija. Imel je točno določen cilj, kaj v življenju želi početi, zanimala ga je glasba. Verjamem, da mladostniki situacije, predstavljene v filmu, zelo dobro poznamo. Starša sta se Piksiju premalo posvetila. Res je poslušanje električne kitare marsikdaj neprijetno, vendar je bil Piksijev cilj nastopiti v odličnem bendu, kar bi mu starša morala omogočiti. Ker pa se Piksi ni dal, je preprosto poiskal druge izhode, npr. izostajanje od pouka. Verjamem, da bi se marsikdo domislil česa podobnega. Ni imel samo težav s starši, temveč je bil nesrečen tudi v ljubezni. Na koncu pride do popolnega zloma, ko oče Piksiju vrže kitaro kar skozi okno. Tudi mene bi to povsem potrlo in očetu tega ne bi mogla odpustiti. Sporočilo tega filma je predvsem, da pustimo nekomu veselje do stvari, ki ga osrečujejo in vodijo po poti skozi življenje. Na koncu se je moje začetno prepričanje da slovenski filmi niso tako zanimivi kot tuji, le preobrnilo na pozitivno stran. Vsebina je bila povsem zame, kajti tudi mene glasba izredno veseli.

Amadeja Šprajc

 

Film Distorzija, ki smo si ga (2. a) šli ogledati v kino Metropol, mi je bil všeč. Ne sodi ravno med moje najljubše filme, ampak med slovenskimi filmi ga postavljam na prvo mesto. Všeč mi je tematika filma, mladostniki, ki se srečujejo s težkimi problemi, ki pa jih z zelo trdnim ciljem in delom tudi rešijo. Film je namenjen najstnikom, ki imajo takšne ali drugačne težave. Seveda pa ga ne bi priporočal majhnim otrokom, saj ga ne bi razumeli ali pa bi si ga celo narobe razlagali.

Domen Ovtar

 

Menim, da Distorzija izraža vsaj kanček vsakega najstnika. Protagonisti se srečujejo z raznimi zapleti. Ravno tako kot mi. Mogoče je vse skupaj prikazano preveč v črni luči. Piksiju in njegovemu bendu se dogajajo samo slabe stvari. To me je malce motilo, saj ni realno. V vsaki slabi stvari obstaja nekaj upanja. Režiser je odlično prikazal razpoloženje igralcev. Ne samo z dialogom, temveč tudi z ostalimi vložki. Ni bilo sončnih dni, vse je bilo posneto v slabem, oblačnem vremenu, pozno jeseni oziroma v začetku zime. Čisto drugače bi na gledalca vplivalo, če bi bila zgodba postavljena v poletje, polno sončnih in toplih dni. Pri sebi sem kar čutil bedo in neuspeh, ki ju čutijo filmski akterji. Prav tako je bila odlična izbira kraj dogajanja. Zaklonišče, v katerem so imeli glasbeniki vaje, izraža kvaliteto njihovega benda. Prostor si delijo še z enim bendom, polno je umazanije in ogromno praznih pločevink piva. Meni ta prostor razkriva moralo skupine. Vadili so v bedi, vsi so jih podcenjevali, izgubili so bobnarja in za piko na i so jim ukradli še pesem. A kljub vsemu so vztrajali. Po dežju vedno posije sonce. Tudi njim so šle stvari na bolje. Zelo všeč mi je bil prizor, ko Piksi z učiteljico kadi marihuano. Režiser pokaže, da so tudi učitelji le ljudje. Film je kot nalašč za srednješolce. Menim, da bi vsaka šola morala peljati učence gledat Distorzijo.

Jan Pušavec

 

Po mojem mnenju je to najboljši slovenski film, ki sem si ga do zdaj ogledal. Najbolj mi je bila všeč zgodba, kajti lahko sem se prepoznal v vlogi pevca Edija. Prav lahko sem se vživel v vlogo Edija, ki se pretvarja za nekoga, kar bi v resnici rad bil, na koncu pa mu vsaj za trenutek to tudi uspe. Zelo mi je bil všeč realno prikazan odnos med starši in najstniki z vsemi njihovimi problemi in rešitvami. Posebno bi rad pohvalil mlade glavne igralce, ki so se kljub svojim skromnim izkušnjam dobro vživeli v vloge. Edina stvar, ki me je motila, je bilo preveliko število žaljivk.

Damjan Vetrih Lapornik

 

Film Distorzija mi je bil dokaj všeč. V njem ni bilo pridiganja, ki je značilno za filme, namenjene mladim. Osebe so se soočale s problemi, s katerimi se mladi lahko identificiramo. Svoje vloge so mladostniki odigrali dokaj prepričljivo, čeprav je to bil njihov prvi nastop pred kamero. Glavni junak Piksi obožuje glasbo in ustanovi bend, kar je želja mnogih mladostnikov. Vem, da je bil film posnet po knjigi, vendar mi vsebina filma ni bila preveč zanimiva. Film je bil preprost in razumljiv. Veliko je bilo kletvic, vendar jih skoraj nisem opazila. Najbrž zato, ker najstniki sami uporabljamo podoben način govora. Film bi bil verjetno precej dolgočasen, če ne bi bila v njem ravno prava količina komičnih vložkov na pravih mestih. Všeč mi je bila glasba, ki je zgodbo popestrila, vendar mi niso bila všeč besedila pesmi (Plun nazaj ...). Napisana so bila zelo površno, brez prave vsebine. Najbolj všeč mi je bil dialog med Edijem in Piksijem proti koncu filma, ko Piksi reče Ediju, ki ima pred njihovim nastopom ogromno tremo, da kaj če je to edina priložnost, da naredita nekaj odštekanega, česar se bosta potem, ko bosta starejša in imela službi, lahko spominjala. To sem si razlagala, kot da je bolje slediti sanjam, četudi se ne uresničijo, vsaj veš, da si poskusil. Piksiju je še večji zagon za dosego sanj zagotovo dal njegov oče, čeprav se tega ni zavedal. Oče je imel podobne sanje, vendar se jim je odpovedal. Sedaj pa cele dneve, ko ni v službi, leži na kavču in je zdolgočasen, razočaran sam nad sabo. Zgodba se odvija v Ljubljani, ki je mračna in prazna. Same betonske zgradbe, bloki, kar se ujema s Piksijevim doživljanjem sveta. Vmes je prikazana še ljubezenska zgodba, polna tekmovalnosti in slepega zaupanja, vendar so najstniške ljubezni prav take. Všeč mi je bil način snemanja. Kot da bi kamera sledila Piksiju v njegovem vsakdanjem življenju. Celoten film je bil narejen s stališča Piksija, tako kot je on gledal na stvari. Nikoli ni bil preveč zaskrbljen, čeprav bi marsikdaj moral biti. Vedel je, da obstaja rešitev, samo spomniti se je mora. Težko bi rekla, da je bil film poučen, sploh, če ga gledajo mlajši otroci, saj glavni junak za svoje napake ni kaznovan. Veliko je laži, alkohola, slabe vzgoje ... Zagotovo pa govori o iskanju pravih vrednot v življenju, iskanju pravih prijateljev, samopotrditvi in predvsem, o tem, da je lahko zaiti s prave poti, vendar je težje priti nazaj nanjo. V film sem se vživela, vendar sem nanj po njegovem koncu kar nekako pozabila. Verjetno zato, ker je le eden izmed mnogih filmov s to tematiko, a vseeno je eden boljših slovenskih filmov.

Sara Guberac

 

Pri filmu Distorzija me je že takoj pritegnil naslov, saj nisem poznala pomena te besede in tako nisem vedela, kaj pričakovati. Zgodba je pisana na kožo nam, najstnikom, ki se vsakodnevno spopadamo z učenjem, starši, sanjami o prihodnosti in ljubezenskimi težavami. Z glavnim junakom Dejanom sem se lahko poistovetila, čeprav je s svojim ugovarjanjem, kajenjem in špricanjem za moj okus presegel mejo uporništva. Za vzgojo otroka so odgovorni starši in pri petnajstih letih je človek v obdobju, ko išče samega sebe, in seveda bo vsako pridiganje staršev še bolj podžgalo njegovo uporništvo. Mislim, da je za nas pomembno, da znajo starši odreagirati na način, ki nas ne bo še dodatno zmedel. Očetova reakcija, ko je uničil sinovo kitaro, se mi je zdela nerazumna in je izražala njegovo nemoč. Dejanu je glasba pomenila vse, zato je za svojo novo kitaro prodal najvrednejše, kar je imel - škatlo s spomini na strica. V tem sem videla neizmerno voljo in željo, da doseže cilj, čeprav se mi je zdel to izhod v sili, saj so bili v škatli neprecenljivi posnetki legendarne zasedbe Niet. Piksiju je bilo vseeno tako za starše kot za šolo, vendar ga je najbolj prizadelo, ko so mu hrbet obrnili prijatelji. Ko sem razmišljala o tem, bi se tudi sama tako počutila, saj ti v tem obdobju največ pomeni, da te vrstniki sprejmejo medse. Če te ne, je to lahko povod za neizmerno žalost. Najbolj neprijeten prizor filma je bil, ko sta se vokalist Edi in Dejan močno sprla in izgovorila nekaj kletvic, ki so se mi zdele neprimerne. Dejan je hrepenel po ljubezni, ki jo je tudi našel, in to se mi je zdela svetla točka filma. Glasba v filmu je bila všečna, četudi rock ni moja priljubljena zvrst. Tudi igralska zasedba mi je bila všeč in vsi igralci so bili nov obraz zame, prej sem poznala samo Natašo Tič Ralijan. Mogoče se mi je zdel od igralcev še najmanj prepričljiv kitarist Pejo. Sproščeno govorjenje v filmu me ni motilo, saj tako govorimo najstniki v resničnem življenju in to je ustvarilo zelo pristno vzdušje. S koncem filma sem bila zadovoljna, čeprav je bil predvidljiv glede koncerta. Slovenskih filmov ne spremljam pogosto, zato si bom tega še posebej zapomnila. Sporočilo filma je po mojem mnenju zelo pozitivno in realno. Zdolgočasenost v šoli, tečni starši in učitelji, neuslišana ljubezen in želja po razburljivem vsakdanu so skupni večini najstnikov. Sanjati nam ni nikoli prepovedano, in če si pripravljen nekaj storiti za svoje sanje, ti bo to kmalu tudi uspelo.

Laura Ojsteršek

 

Sprva sem bila malce skeptična, saj je film slovenski. Ti filmi pa niso ravno znani kot najboljši, saj imajo nizek proračun in povečini so filmi drame. Po koncu Distorzije pa sem bila pozitivno presenečena, saj je bil kar dober v primerjavi z ostalimi slovenskimi filmi. K temu je verjetno pripomogla sama tematika, ki je blizu nam mladim. Všeč so mi bili komični vložki, ki so malce poživili film, v katerem so prevladovale kletvice. A brez teh verjetno mladinski film ne bi imel učinka, saj so kletvice del vsakdana današnje mladine. Všeč mi je bil pomen glasbe v filmu. Film v ospredje postavi dejanje upora, poetično prevedenega v novi šolski hit »Plun nazaj«. Brez glasbe ni življenja. Piksijev bend Outsiders želi biti nekaj posebnega, drugačnega. Mladostniki ne želijo postati komercialen bend kot njihovi nasprotniki Magics, ki jim tudi ukradejo pesem. S tem se lahko poistovetimo. Nihče izmed nas ne želi biti le navaden človek - povprečnež , vsi želimo izstopati, postati nekaj posebnega. Življenje dijakov pa se ne zdi prikazano najbolj resnično, saj v realnem življenju ne moreš sredi pouka pobegniti skozi okno učilnice in pri tem s sabo vleči še kitare, ko je učitelj še vedno v razredu. Vloge Piksija, Alme in Edija so bile dobro odigrane. Podpovprečno igro sta pokazala igralca v vlogi Pejota in Sanija, saj se nikakor nista mogla vživeti v svoji vlogi. Verjela jima nisem niti besede, saj sta delovala zelo prisiljeno in naučeno. Film ni ravno vzor mladim. V njem prikazujejo, kako dobro je kaditi travo. V šoli si poleg dijakov joint prižge še profesorica, ki bi morala biti vzor dijakom. Zaradi svoje glasbene skupine so mladi velikokrat prešpricali pouk in za to niso bili prav nič kaznovani. Iz filma pa se lahko tudi kaj naučimo. Prav je, da sledimo svojim sanjam, čeprav se ne bodo vedno uresničile. Ampak na koncu bomo veseli, da smo vsaj poskusili iz sebe narediti nekaj posebnega.

Ines Guberac

 

Film Distorzija prikazuje življenje najstnikov, ki si želijo postati glasbeni zvezdniki. Zaradi iste starosti in želje po slavi se marsikdo lahko poistoveti z njimi, kar mi je bilo najbolj všeč. Poleg tega so v filmu obravnavane pomembne življenjske stvari, npr. ljubezen in prijateljstvo. Film predstavi tipične tegobe vsakdanjega življenja najstnikov, kot so težave s starši in njihovo nerazumevanje stvari, na katere mladi gledamo po svoje. Veliko vlogo v filmu igra rock glasba, saj glavni junaki z njo sporočajo svoje misli. Glasba mi je ugajala. Film nosi v sebi tudi dobro sporočilo: če hočeš nekaj dovolj močno in za to narediš vse, se ti želja uresniči.

Nika Žlof

 

Film Distorzija mi je bil zelo všeč. Ko sem slišala, da gre za slovenski film, sem na začetku mislila, da to pa že ne bo nič pametnega, kar se je ob ogledu filma izkazalo za neutemeljeno.

Po prvih minutah me je dinamična, zanimivo prikazana zgodba potegnila za sabo in me izpustila šele na koncu. To je bilo še boljše, ker je film govoril o problemih nas, odraščajočih. Vsak dan se soočamo z najrazličnejšimi težavami doma, v šoli in v družbi ter s prijatelji, in vsak od nas jih rešuje na svoj način. Tako situacijo je prikazoval tudi film, ki je prav zaradi svoje nevsiljivosti in preprostosti pisan na kožo mladim, pa tudi njihovim staršem, saj hkrati pokaže še na en problem današnje družbe, to je pomanjkanje pristnih stikov med ljudmi (komunikacija Piksi - starši). Tudi naši starši se, tako kot starši v filmu, dostikrat znajdejo v dilemi: kaj bi bilo za mojega otroka najbolje? In v pretirani skrbi kdaj ravnajo tudi napačno.

Film je nazorno prikazal težave sodobnega najstnika v ljubezni in iskanju samega sebe. V obdobju odraščanja se zgodijo številne spremembe, ki povsem omajejo naše dosedanje razmišljanje; želimo biti kul in priznani, za kar bi naredili karkoli. Distorzija nakaže tudi to, ko se kamera osredotoči na nalivanje mladih v baru po koncertu, na kajenje ... Kot glavni junak Piksi se tudi mi soočamo s problemi krmarjenja med svojimi željami in tistim, kar od nas zahtevajo in hočejo drugi. Zato mi je bilo zelo všeč sporočilo filma, namreč, da se je treba boriti in truditi za svoje sanje, kar je ob koncu filma poudaril tudi slogan: »Nared neki!«

Mladi, ki so igrali v filmu, so glede na svojo starost in relativno neizkušenost svoje delo opravili zelo dobro. Manjša zmedenost je bila opazna le redko, a splošnega vtisa ni pokvarila. Osebno menim, da je bil najboljši igralec fant, ki je imel glavno vlogo, tj. Piksi. Najbolj od vsega pa mi je bila všeč glasbena podlaga. Ta je bila (skoraj) stalno prisotna in je dala celotnemu filmu poseben pečat, po katerem se še dodatno razlikuje od ostalih slovenskih in tudi tujih filmov. Skratka, ta film je name naredil zelo dober, izključno pozitiven vtis, ki je trajal še dan ali dva po samem ogledu, saj mi kar ni šel iz glave! Mislim, da gre za enega kakovostnejših slovenskih filmov zadnjega časa, ki si ga bom z veseljem ponovno ogledala.

Kristina Ledl

 

Slediti svojim sanjam - sama menim, da je ta stavek rdeča nit celotnega filma. S Piksijem, povprečnim najstnikom, ki ima probleme doma, v šoli in predvsem v ljubezni, sem se z lahkoto poistovetila, saj imam tudi sama podobne težave. Vodilno vlogo v filmu ima tudi glasba. Piksi in tudi mi, mladostniki, vidimo v njej pobeg pred realnostjo, nekakšno sprostitev pred vsakodnevnimi težavami. Uspešen bend in slava - sanje mnogih ljudi, a sliši se skoraj neuresničljivo. Le kdo ne bi rad bil uspešen in za povrh služil s tistim, kar najraje počne? Ravno zaradi tega se mi zdi, da so Piksijeve sanje na trenutke neuresničljive. Moje začetno mišljenje je podkrepilo tudi to, da mu ob strani stoji le dekle, močan pa je tudi spomin na strica. Njegova nerazumevajoča družina ga ne podpira, kar je verjetno pri vsem tem najhuje. Oče ne želi, da bi se sin ukvarjal z glasbo, in ga s tem na nek način omejuje v življenju, popustljiva mama pa celotno situacijo le še poslabša, zato ni čudno da se je zmeden fant zatekel v svet alkohola, cigaret in drugih substanc, s katerimi se v sodobnem času čedalje bolj soočamo. Omeniti moram tudi igralce, ki so za svojo starost izredno dobro odigrali zastavljene vloge, in to, da se je režiser odločil za sleng najstnikov, čeprav ta vsebuje tudi manj primerne besede. Všeč mi je, ker je ta film drugačen od ostalih slovenskih filmov, saj je bolj realen ter predvsem poučen. Menim namreč, da se iz tega filma lahko veliko naučimo, tako mladi kot starejši. Dobro bi bilo, da bi si ga ogledali predvsem naši starši, saj so v marsikateri družini podobni odnosi med njimi in otroki. Ne moremo mimo tega, da je Piksiju na koncu vendarle uspelo uresničiti tisto, za kar si je prizadeval, pa čeprav je moral na poti do cilja premagati veliko ovir in nevšečnosti. Takšnih filmov bi moralo biti več, saj nam, mladim, dajejo nekakšen zagon za uresničitev ciljev in upanje v svetlo prihodnost.

Albina Čeplak

 

V filmu sem zelo uživala. Presenetilo me je, da je lahko slovenski film tako dobre kvalitete in podoben kakšnemu ameriškemu. Zelo mi je bilo všeč, ker so ustvarjalci na tako realen način prikazali življenje skoraj vsakega slovenskega mladostnika. Sama se lahko poistovetim z glavnim igralcem Piksijem. Imel je težave s svojo rock skupino, starši, prijatelji in ljubeznijo. V filmu me je zmotil prikaz tega, kako se mladi napijejo. Marsikateri najstnik bi lahko to narobe razumel in si mislil: »Ja, skupino že imam, in vse, kar nam še manjka za to, da postanemo cool in znani, je, da se napijemo«. Želim, da bi posneli v Sloveniji več takšnih filmov, saj bi se tudi starši sami kaj naučili iz njih: spoznali bi, da tudi nam ni vedno lahko in imamo svoje težave.

Nina Ribič

 

Pri filmu me je najprej pritegnil naslov, saj nisem vedela, kaj pomeni. Sprva sem si besedo razlagala kot napako, morda bolezen. Šele kasneje, po ogledu filma, sem ugotovila, da se navezuje na glasbo, natančneje na električno kitaro. Film mi ni bil najbolj všeč, saj se nisem mogla popolnoma poistovetiti s katerim od junakov. Pixi je tipičen mladostnik, ki ima težave s starši, prijatelji, šolo in ljubeznijo. Vendar se mi to zdi prikazano preveč pretirano (na primer ko oče vrže Pixijevo kitaro čez okno, ko se Pixi izmuzne od pouka skozi okno …). Vsakdanjik staršev in njihov vpliv na mladostnike je bil po mojem mnenju preveč posplošen, starši pa prikazani kot slabi vzgojitelji. Ustrezna se mi je zdela glasba, saj se dobro ujema s filmom in igralci, ki so, ne preveč izkušeni, dobro odigrali svoje vloge. Doma si le redko ogledam filme tega žanra, ogled pa bi svetovala najstnikom s pomanjkanjem zaupanja vase in v svoje sposobnosti, saj film dobro pokaže, da lahko dosežemo vse, kar želimo, če se le potrudimo, in pa vsem staršem, ki ne razumejo svojih otrok.

Manca Jonak

 

V mesecu decembru smo si lahko v filmskem abonmaju ogledali slovenski film Distorzija. Film je bil posnet po knjigi, ki je še nisem prebrala, zato ga ne morem primerjati z njo. Najprej sem imela negativen predsodek o filmu, saj mi ponavadi slovenski filmi niso ravno najbolj všeč. Ampak na koncu sem mnenje povsem spremenila. Najprej bi rada izpostavila Piksijeve starše. Videlo se je, da se oče in mati nista kaj prida zanimala zanj; oče je bil zelo strog, mama pa popustljiva, kar je bilo narobe, saj je zaradi tega prihajalo do stalnih prepirov. Prizor, ko oče razbije Piksijevo kitaro, ki mu je pomenila vse, mi je bil zelo všeč. Naslednji dan je bilo očetu za dejanje, ki ga je storil, zelo žal, zato je začel kitaro sestavljati nazaj skupaj. Pa vendar bi se o vzgajanju svojega otroka starša morala pogovoriti. Tako bi rešila veliko problemov in v družini bi se bolj razumeli. Ko sta Piksi in njegov prijatelj od pouka pobegnila skozi okno, sem si rekla, da gre za pretiravanje. Takih dejanj, mislim, je v resnici res malo. Ampak prizor je bil prikazan na komičen način, zato pretiravanje ni bilo moteče.

Komičnih vložkov je bilo zame ravno prav in so popestrili celotno vsebino. Prizor, ko Edi vzame pivo iz omarice prve pomoči, je bil res izviren. Glavno vlogo pa je v filmu igrala seveda glasba. Izbrana je bila natančno in mislim, da brez nje film ne bil tako dober. Tudi Piksi je na koncu dosegel svoje, saj je imel koncert. Film me je res pozitivno presenetil, mislim, da je eden izmed najboljših slovenskih filmov.

Tina Oprešnik

 

Mladinski film Distorzija se mi je zdel zelo dober in primeren za mladino. Ta film sem si ogledala že po televiziji, ko sem samo pregledovala kanale, in že takrat me je tako pritegnil, da sem si ga ogledala do konca. Film je primeren za mladino, govori o življenju fanta, ki ima svoj cilj. Piksi ni dosti drugačen kot ostali najstniki, zato se je marsikdo prepoznal v tej ali v kakšni stranski vlogi. V filmu so uporabili sleng, ki še bolj pritegne mlade. Tudi odrasli se lahko iz filma kaj naučijo, na primer kako reagirati v določeni situaciji, ko opaziš da svojega otroka ne poznaš več. Ni mi pa bilo všeč preklinjanje. Film bi ocenila z oceno 5, saj je bila zgodba prepričljiva, igralci so dobro odigrali svoje vloge, film pa je primeren za skoraj vse starostne skupine.

Urška Koštomaj

 

Distorzija - zgodba o uporništvu, odraščanju, najstniških letih ... Film se mi je zdel povprečen, ima nekaj dobrih in veliko slabih stvari. Med slabe stvari sodita predvsem igra (vidi se, da igralci nimajo preveč izkušenj) in režija, saj če film primerjamo s sodobnimi tujimi filmi, so v teh filmih tako slika kot efekti veliko bolj kakovostni. Zgodba sama je zelo privlačna za najstnike, vendar na žalost ni prikazana na pravi način. Poglejmo realno - če bi film s tako zgodbo snemali npr. v Ameriki, bi mogoče postal celo uspešnica. Pripoved o uporniku, ki mu gre vse narobe, vendar se na koncu srečno konča, je vedno bila priljubljena tema. Toda igra, kot sem že omenila, je zelo neprepričljiva, vse se dokaj hitro dogaja. Poleg tega glasba, ki je v tem filmu odigrala pomembno vlogo, ni bila po mojem okusu. Glasba Ilegalcev mi je bila precej všeč (njihov koncert se mi je najbolj vtisnil v spomin), toda glasba tiste druge skupine sploh ni bila kakovostna, kot je rekel Piksijev učitelj glasbe. Glas njihovega pevca se mi ni zdel privlačen in po mojem mnenju sploh ni lepo pel. O, zdaj pa preidimo k pozitivnim stvarem. Kot sem že prej omenila, zgodba je zelo privlačna. Vsak najstnik je verjetno bil kdaj zaljubljen v napačno osebo, imel težave s starši, »šprical« pouk ... Tako da se lahko v številnih situacijah poistovetimo z glavnim igralcem in potihem navijamo za njega, da bo premagal vse ovire na poti k cilju. Konec je bil kar v redu, še posebej koncert Ilegalcev in scena, v kateri Piksi pred tisto drugo punco objame Almo. Film vsebuje tudi nekaj humorja, ki je v večini primerov ponesrečen. Ena izmed redkih scen, kjer ta humor deluje, je scena, v kateri Piksijev prijatelj pleše z veliko večjo in starejšo punco, ali pa ko sta starša vesela, ko ugotovita, da njun sin ni gej. Zanimiv je tudi način prikazovanja najstnikov. Po eni strani je realen, vendar v večini primerov pretiravajo. S slengom so se verjetno poskušali prikupiti mladim in se nam zdeti bolj domačni. Če vse upoštevam, lahko rečem, da mi film ni bil všeč, vendar če se res ne bi imela kam dati, bi ga verjetno pogledala še enkrat.

Jelena Prijić

 

Film se mi je zdel dokaj tipičen slovenski film za mlade. Edina netipična stvar je, da so vsi govorili slovensko, kar me je zelo presenetilo. Poante filma nisem dojela, saj ne vem, kaj je imel za povedati. Predstavil je tipične stereotipne lastnosti slovenskih družin in mladine. Na trenutke je postal rahlo dolgočasen, nekateri igralci pa so pokazali zelo amatersko igro. Zveza med glavnim junakom in njegovo »punco« je zelo čudna. Glavni igralec mi je bil všeč.

Teja Miholič

 

Film Distorzija me ni preveč fasciniral. Nekateri elementi filma so mi bili všeč, nekateri pa ne. Všeč mi je tema, ki govori o problemih mladih ljudi. Ni pa mi všeč protagonist, ker je skozi cel film slabe volje in tečen. Vloga, ki me je najbolj nasmejala, je Edijev brat, avtomehanik, ki nam ponudi nekaj zanimivih življenjskih rekov. Film je bil posnet v stilu, ki mi ni najbolj všeč. To so tihi in dolgo trajajoči prizori. Tudi glasba ambienta mi ni ugajala, zato pa mi je bila všeč glasba, ki so jo igrali protagonisti. Ocena: 4/10.

Filip Litera

 

Meni osebno Distorzija ni bila preveč všeč. Seveda je bilo nekaj trenutkov, ko se mi je film zdel zabaven, na primer ko je Piksi bakal s profesorico za biologijo. Na splošno pa se mi je film zdel nezanimiv in sploh nisem razumel sporočila. Distorzija se mi je zdela zelo zamorjena in sem po ogledu imel zelo slabo razpoloženje. Dogajanje v filmu, špricanje šole, opijanje in okajanje, daje zelo slab zgled današnji mladini. Film je zaradi pretirane mere erotike popolnoma neprimeren za mlajše občinstvo. Če vprašate mene, vam ne priporočam ogleda.

Tilen Sever

 

Nad filmom Distorzija sem bila zelo presenečena. Prijetno namreč. Še preden sem videla film, sem bila prepričana, da bo tako brezzvezen kot vsi drugi filmi o tako imenovanih upornikih. Vendar moram reči, da mi je bil film precej všeč; najbolj sem bila navdušena nad glasbo, saj tudi sama dam veliko na to in mi je bila v filmu tudi najbolj všeč. Kar mi je bilo od dogodkov v filmu najbolj všeč, je bilo to, da so bili precej realni in zelo možni v resničnem življenju.* Edina stvar, ki mi ni bila všeč, je bil konec, saj se mi je zdel preveč tipičen, »hollywoodski«; lahko bi naredili kaj drugega. Nasploh pa moram reči, da je to verjetno en izmed boljših slovenskih filmov.

*Pa tudi kako sem lahko prepoznala določene kraje v filmu in lokacije, kjer so snemali.

Lara Kolar

 

Čeprav sem generacijsko v isti skupini kot igralci v filmu (Piksi in njegov bend), sem od njih zelo različen. Predvsem stil glasbe je popolnoma drugačen. Vendar pa mi je film vseeno bil zelo všeč! Tako da od mene prejme samo pohvale! Naj izrazim še željo: zelo rad bi videl nadaljevanje filma z istimi igralci. Na koncu se vendarle sprašujemo, kaj se zgodi z Almo in Piksijem, saj ga je, kot vemo, Alma prevarala. Kaj se kasneje zgodi z bendom? Kako se razplete razmerje z njegovimi starši? V glavnem bi bilo fino videti drugi del!

»PLUN NAZAJ!«

Miha Zrimšek