Grace Kelly v glavni vlogi

Mark Rappaport in Alfred Hitchcock

Vedno je bil moj namen, veste, celo od samega začetka, da bi uporabil njo. Vedno sem hotel Grace za to. Vedno. Vedel sem, da bi pri tem oba lahko pokazala svoje posebne talente, tako kot sem si vedno zamišljal, da bo ona junakinja v Ptičih. Ko sva prvič začela pisati Ptiče, Evan Hunter in jaz, še preden je glavna junakinja sploh imela ime, sva jo imenovala »Grace«. Čeprav je bila takrat že poročena in je živela v tistem svojem Magičnem kraljestvu. A zame ni bilo dvoma, da ona je Marnie. Novinarjem sem celo najavil, da bo v Marnie. Nekoliko preuranjeno, kot se je izkazalo. Seveda ni bila. Ko je prišel čas za Marnie, sem se moral zadovoljiti s Tippi in seveda je njeno obnašanje do mene med snemanjem filma naredilo konec vsem toplim čustvom, ki sem jih kdaj mogoče gojil do nje. Ali do filma, če smo že pri tem. In potem so prišli kritiki s svojim neskončnim nergaštvom. Postrojili so se kot moje ptice na tistem plezalnem orodju na igrišču v mestecu Bodega Bay. Enoglasen zbor pritožb. Glas kot noht na tabli. Vreščeča harpija. In seveda Tippi nikoli ni imela nikakršnega tehničnega šolanja razen mojih lekcij. Mislil sem, da se je dobro odrezala, bolje kot dobro. Dokler me ni gladko zavrnila na karseda nevljuden način in sem izgubil vse zanimanje zanjo. A kot sem rekel, vedno sem hotel Grace za to vlogo. Tako je bilo na neki način povsem smiselno, da bi ta film še enkrat posnel z Grace. To je nenavadna praksa, priznam, ampak ne nezaslišana in ne brez primere. Še celo sam sem to naredil, ko sem posnel novo različico Moža, ki je preveč vedel. Tudi Howard Hawks je to naredil in prav tako Willy Wyler. Hawks je posnel Ognjeno kroglo in potem pet let kasneje rimejk v obliki muzikala Dannyja Kaya, Pesem je rojena. In Wyler je posnel Tiste tri leta 1933 in potem še rimejk Glasni šepet, kar je bil njegov izvorni naslov seveda, leta 1961. Kaj pa Leo McCarey, ki je svojo Ljubezensko afero iz leta 1939 priredil v divje uspešno Ljubezen, ki ostane 18 let kasneje? Aja, in Ozu je leta 1959 posnel rimejk svoje Plavajoče trave iz leta 1936. No, kar je dejansko bilo nenavadno, je, da sem hotel svoj film na novo posneti takoj, ko je bil končan, in tako zvesto, da bi prekopiral prav vsak posnetek, pri čemer pa bi zamenjal glavno igralko. Toda potem, ko je videla Marnie, se je Grace strinjala, da se je morda prenaglila, ko je zavrnila vlogo. OK, res je bila princesa, a ubogi mali Monako bi se že lahko sam znašel tiste tri mesece, ki sem jih potreboval, da ponovno posnamem Marnie. In ne nazadnje je bil tam tisti njen princ. Ali ni bila to njegova služba? Vedno sem nameraval vprašati Grace, kaj so dolžnosti princese, a sem prepričan, da bi mi takoj, ko bi začela z razlago, misli pričele uhajati. Ko me ljudje vprašajo, kaj počne filmski režiser, vem, da nočejo zares vedeti. Hočejo zelo jedrnate, natančne odgovore. Tako jim povem, da sedim na enem od tistih platnenih stolov z mojim imenom na naslanjaču in gledam skozi iskalo. Vsake toliko, ko me kaj piči, zakličem »Akcija!« ali »Rez!«, odvisno od situacije. To lahko razumejo. Ni jih treba dolgočasiti z nesmiselnimi anekdotami o neskončnih posvetih o zgodbi, popravkih, izdelovanju snemalne knjige, sestankih s šefi produkcije, kostumografi in scenografi, zato da bi bila vsaka podrobnost absolutno popolna.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!