Akvarelne fotografije. Avantgarda v kratkih filmih Karpa Godine

Maja Krajnc

Karpo Godina velja za edinstvenega avtorja predvsem zaradi neusahljive želje po raziskovanju filmske poetike in tehnike. Med drugim akter novega jugoslovanskega filma – zaradi kritične naravnanosti do družbe tudi »črnovalovec« – in postmoderni poet je že v svojih najzgodnejših kratkih metrih majhnega in večjega formata, s katerimi je požel priznanje cinefilske publike, saj so že v času nastanka sodili v sam vrh avantgardnega filmskega ustvarjanja v globalnem smislu, izoblikoval povsem lastno poetiko, ki se ne postara in uspešno kljubuje zobu časa ter novim tehnologijam.

V svojem bogatem, raznolikem in obsežnem opusu je s kamero slikal čarobno senzibilno estetiko, ki jo je kot direktor fotografije ali snemalec vtihotapljal tudi v dela svojih kolegov. Branko Munitić svoj prispevek o Godini z naslovom »Veliko medvedje srce« iz leta 1985 začne:


»Če srečate Karpa Godino in ne veste, kdo je, boste v najboljšem primeru pomislili, da je bivši boksar, ki se skriva za brado, ali 'model', po katerem je pokojni Fjodor Mihajlovič poimenoval najnevarnejšega Karamazova. Meni osebno se zdi kot medved in zmeraj ga sprašujem, kako lahko tako izgleda, hkrati pa je najboljši jugoslovanski filmski snemalec. Dejstvo, da me zaradi tega ni nikoli klofnil, dovolj zgovorno priča o njegovem plemenitem značaju in mehki duši.«


Po očetu Viktorju Ačimoviću, makedonskem revolucionarju, bilećanskem zaporniku pred drugo svetovno vojno in po njej, mojstru umetniške fotografije, filmskem snemalcu, novinarju in boemu, je prevzel erotičen odnos do fotografije. V njegovem opusu je začutiti tudi žlahtne usedline gruzinske kinematografije.

Oče mu je pri šestih letih podaril fotoaparat. Fascinacije s statičnimi podobami Godina ni delil le z očetom – ded je na ogromne steklene plošče fotografiral balkanske vojne:


»Že kot mulc sem gledal te plošče v kleti v Skopju. Na vsaki je bilo po tisoč vojakov, vsak izmed njih je hotel biti zabeležen. Takratni aparati so bili fantastični – vsakogar na plošči si lahko prepoznal, čeprav jih je bilo tisoč.«


Zgodnje otroštvo je preživel v Skopju, nato pa se je z materjo Mileno Godina, gledališko igralko, prvo jugoslovansko Materjo Korajžo, preselil v Maribor, kjer je odraščal v mariborskem gledališču; včasih je tudi statiral v kakšni operi.

Sredi šestdesetih je brez kakršnekoli filmske izobrazbe, oborožen s cinefilijo in svojo superosmičko, pod okriljem amaterskega kino kluba Odsev posnel serijo amaterskih filmov; naj jih omenim le nekaj: Anno passato (1965), Topana (1965), Divjad (1965), Blues No. 7 (1965) …

Ker leta 1962 v Sloveniji še ni bilo študija filmske režije, je vpisal študij gledališke in radijske režije na tedanji ljubljanski akademiji. S prihodom Jožeta Galeta kot predavatelja osnov filmske režije pa je bil na akademiji uveden tudi filmski pouk in tako se je leta 1963 vpisal na študij filmske in televizijske režije, ki ga je uradno zaključil šele leta 1989.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!