Eksperimentalni film in dominantna kinematografija

Tone Rački

Pod pojmom eksperimentalni film ponavadi razumemo široko paleto zelo različnih avtorskih pristopov in filmov, ki jih označujemo kot avantgardne, alternativne, neodvisne, underground, abstraktne, eksperimentalne, nenarativne. Čeprav eksperimentalni film v tem spektru dejansko zaseda specifično nišo, ga bomo za potrebe te razprave obravnavali v najširšem pomenu, ki zajema vse omenjene opredelitve. Sam termin eksperimentalni film je po eni strani zanimiv, po drugi pa vprašljiv. Zanimivo bi bilo raziskati, zakaj redko govorimo o eksperimentalnem slikarstvu ali eksperimentalni literaturi, poznamo pa eksperimentalno gledališče in eksperimentalno glasbo. Vprašljiv pa je zato, ker ima eksperiment svoj domicil v znanosti. V znanstvenem okolju z eksperimenti potrdijo ali ovržejo določeno hipotezo, v znanosti eksperiment torej predstavlja pot do cilja, pri filmu pa je cilj sam po sebi in velja za samostojno, zaključeno delo. V kolikor gre pri filmu za pravi eksperiment, potem predmet eksperimenta ni film, ampak publika. Na preizkušnjo postavlja gledalčevo estetsko širino in njegove perceptivne zmožnosti. Ko govorimo o eksperimentalnem filmu v slovenskem okolju, ne gre pozabiti, da se je slovenski film pričel razvijati šele potem, ko je svetovni doživel že vsaj dva ustvarjalna vrhunca, prvega z nemim filmom in drugega s prvim obdobjem zvočnega, ki so ga zaznamovali filmi, kot so Državljan Kane (Citizen Kane, Orson Welles, 1941) Obala v megli (Le quai des brumes, Marcel Carné, 1938), Ivan Grozni (Ivan Groznij, Sergej M. Eisenstein, 1945) in drugi. V tej zamudi vidim tudi enega od razlogov, zakaj je večina produkcije eksperimentalnega filma pri nas vezana na amaterski film. V socialistični Jugoslaviji je bilo treba filmsko proizvodnjo, ki je pred tem skoraj ni bilo, vzpostaviti na novo, organizirala pa jo je država. Tudi amaterski film je bil organizacijsko zasnovan na državni ravni in sprva zamišljen kot vzporedna kinematografija, ki naj pokriva nišo, za profesionalni film manj zanimivo, to je dokumentarno snemanje v lokalnem okolju, po drugi strani pa je bilo promoviranje amaterskega filma posledica parole »Tehnika narodu!« in propagiranja kulture med delavsko populacijo. Še preden je ta zamisel polno zaživela, se je pojavila televizija in zasedla dobršen del niše, ki naj bi jo pokrival amaterski film. Novonastala televizija je na terenu potrebovala snemalce dopisnike, v studiih pa ljudi, ki so že imeli izkušnje s filmskim snemanjem, zato je tedaj veliko filmskih amaterjev prešlo k televiziji. V klubih so ostali samo pravi privrženci amaterske ustvarjalnosti, torej tisti, ki so ukvarjanje s filmom razumeli kot svoj hobi. Ohranil pa se je sistem festivalov amaterskega filma in organizirana mreža kino klubov. V tem okolju se je pojavil jugoslovanski in slovenski eksperimentalni film.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!