O filmih Davorina Marca so povedali

1.

Vegel (Laslo): Zavzemam se za to, da ta mladenič dobi nagrado za oba filma (Smrt v družini, 1979; Ja, ne vem, 1980). Zanimiv se mi zdi kot pojav, kot nek izjemno hraber pojav. Njegov smisel za raziskovanje je fascinanten. Naenkrat gre v več smeri. Filma sta si povsem različna. Če se on nahaja v svoji fazi raziskovanja, potem je trenutno v zenitu. Zelo težko ga je opredeliti. Še zlasti zanimivo se mi zdi, na kakšen način se loteva vprašanja možnosti komunikacije. Ponaša se z določeno pustolovsko senzibilnostjo. To je resnično filmska etuda o smrti. V filmih sicer pogosto vidimo, kako nekdo umre … ker ga, denimo, zadane krogla … redko pa vidimo, kaj se zgodi potem, to je prava redkost. Neprimerljiva. Pravi mali izum, žarek svetlobe. Potrebno je nagraditi to hrabro pojavo in njeno avtorsko držo.

Obrenov (Ivan): Smrt v družini predstavlja posebno smer, ki jo kot član žirije želim podpreti, da bi tako podprl tudi avtorja in njegovo držo.

Vegel: Gre za neverjetno raznolikega avtorja. Všeč mi je, da je takšen.

Nemet: Ta dečko ni dovolj zrel, da bi govoril o smrti. Smrti ni mogoče vizualizirati s pomočjo nekega mrtvega človeka. On nas je povlekel v to temo, ni pa nas povedel na pravo pot. Poskuša nam prikazati smrt, kakršna ta ni. Iskrenost v pripovedovanju je tista, ki filmu podeljuje vrednost, iskrenost pripovedovanja o smrti pa v tem filmu ni celovita, ni na svojem mestu.

Štrboja: Mislim, da se motiš. To ni film o smrti. Strinjam se z Veglovim razmišljanjem in avtorju priznavam neko nenavadno moč in vztrajnost v raziskovanju. Mislim, da je film Ja, ne vem do neke mere zrelejši in celovitejši.

Vegel: Kdo ima pravico, da govori o smrti? Naj navedem primer iz poezije. Najbolj izčrpne stihe o smrti je verjetno napisal mladi Rilke. Ko se je postaral in ko je smrt postajala neogibna, o njej ni več pisal. Vendar pa to ni film o umiranju. To je izjemno humanističen film. Tista svetloba … to mrtvo telo oživi ob trku s samo naravo svetlobe, z neko kozmično stvarnostjo. V krščanski mitologiji je telo po smrti nepomembno. Zate pa to telo postaja pomembno na nek drug način, kar je izredno enostaven in edinstven način pokazal oziroma iznašel naš avtor. Mislim, da gre za avtorja, ki znotraj amaterskega filma ne gradi enotnega opusa, temveč skuša stalno izzivati, stalno pomikati meje etablirane kinematografije. In to mu znova in znova uspeva.

Fragmenti iz zasedanja žirije na 16. festivalu 8 mm amaterskega filma Jugoslavije Marčevska osmica, Novi Sad, 20. in 21. marec 1981.


2.
16. MAFAF (Medklubski in avtorski festival amaterskega filma, Pulj 1981) Tam na vrtni gredi

V grobem pregledu letošnjega MAFAFA velja omeniti še filma Bojana Jovanovića (Niš) in Davorina Marca (Ljubljana). Jovanovićev Lennon kot vzorec »teznega« filma, ki producira določeno resnico in Marcov Ja, ne vem, kot primer analitičnega pristopa do zavesti današnjega mladega človeka, ki pa neposredno vstopa v to resnico, da bi jo lahko na ta način razbil. /…/ Marc v Ja, ne vem na drugi strani posreduje (kot trezen in ne tezen filmček) preko podobe fanta v bolnišnici situacije, ki jih med seboj neodvisno strukturira. Čeprav je bil to eden njegovih izstopajočih filmov (po načinu obdelave, ne po kvaliteti) in predstavlja odklon od njegovih dosedanjih »civiliziranih zenov«, je bil to mogoč edini »mladi film« letošnjega festivala.

Majda Širca


3.
Nemost zaljubljenih množic

12-minutni film Ej klanje (1981) Davorina Marca sta dva statična kadra – najprej noge klavca, mize, svinjski rep in mlakuža krvi, nato še razkosana svinjska glava in njena preparacija, vse podloženo z ubijalsko glasbo Pere Ubu. Posnetki nas brez vsake akcije ubijajo, le premikanje nog po mlakuži in sekire po mesu nas prestavi v mrtvi čas – čas, ki nam je na razpolago, da iščemo novi smisel, kot nujnost vsakega »direktnega filma«. Dedramatizacija ali »filmanje v prazno« je le nova dramaturška finta, skoz katero se kaže tako pogosto stilizirana ali pa sploh odsotna vsakdanjost. Z dodatno prikazanima filmoma Nemoj, nemoj plakati (Ne, ne jokaj, 1981) in Ona ni ranjena (1981) Marc podira mit konvencionalnih umetniških postopkov z drugačno percepcijo stvarnosti. Njegovi filmi (ali pa designi) niso nikakršni brezčasovni predmeti in jih ni mogoče meriti s kriteriji tradicionalne estetike. Ne deklarirajo nečesa, v stvari kratko malo so, ne da bi stvar samo razglašali.

Majda Širca, Ekran, vol. 7, številki 7 in 8/1982 (letnik XIX).


4.
Let nad amaterskim gnezdom

Po vrstnem redu (glede na zaporedje projekcij) je bilo ta iskanja čutiti v filmih Kader, Stanislave Bergoč in Radovana Čoka iz Ateljeja animiranega filma v Kopru, Vse se vrti (1978), Davorina Marca iz Foto-kino kluba Zarja na OŠ Vojka Šmuca v Izoli, Ptičica, Jadranka Barišića iz Foto-kino kluba Gimnazija v Slavonski Požegi, Ribič (1977), Davorina Marca, Ostao je sam, Branka Karabatića iz Kino kluba Split v Splitu in, nekoliko manj, v filmu 32 minuta Roma, Radomirja Ljubičića iz Amaterskega filmskega kluba Doma omladine v Beogradu. Posebne pozornosti je seveda vreden najmlajši izmed naštetih, Davorin Marc, ki je presenetil z dvominutno eksperimentalno animacijo, v kateri je uporabil tehniko neposrednega nanašanja znakov na filmski trak, nekakšen fizični obračun s celuloidnim trakom (Vse se vrti). V drugi animaciji (Ribič) pa je bil nekoliko bolj konvencionalen v tehniki, zato pa toliko bolj duhovit pri sami realizaciji ideje o ribiču, ki konča v konzervni škatli sardin, na kateri je nalepka – ribič.

Toni Gomišček, Ekran, vol. 4, številka 5/6 1979 (letnik XVI).


5.
Alternativni film 1982 (Beograd, 22. – 24. april 1982)

Zaradi poštne nedoslednosti je Davorin Marc predvajal filme izven uradnega programa sredi noči. Skupaj z ostalo slovensko garnituro je bil neke vrste kurioziteta, ki si pred kamero dovoli že čisto vse, ki ji nič več ne zakriva in z njo v največji meri manipulira. Glede na originalnost, heterogenost in inovativnost Marcovega že zelo obsežnega opusa smo mu dolžni prej ali slej odmeriti nekaj več besed.

Majda Širca, Ekran, vol. 7, številki 3 in 4/1982 (letnik XIX).