Osamljenost na 8 mm

Miha Peče

Vinko Rozman je veljal za študioznega in resnega filmskega ustvarjalca. Takšni so bili videti njegovi filmi, kot takšnega so ga poznali prijatelji in kolegi. Leta 1965 je za svoj film Odmev in odziv (1965) v Zagrebu na drugem festivalu GEFF dobil cenjeno nagrado. To mu ni dalo samo spodbude, ampak tudi avtoriteto, ki jo je kot izrazito individualen avtor potreboval, da si je zagotovil položaj v klubu, med kolegi in kritiki. Rozman je bil poznan še kasnejšim generacijam avtorjev, pri tem pa verjetno ni bila več ključna nagrada. Tak položaj so mu prinesli filmi, ki gledalcev niso puščali ravnodušnih. Mnogi so si zapomnili kakšen kader, sliko ali zvok iz njih in jih niso pozabili do danes. Da lahko osmičke ali filmi majhnih slikovnih formatov povzročijo »emotivni transfer«, takrat ni bilo čisto samoumevno, skeptiki, ki v celoti odpišejo to področje, se najdejo še danes. Dela, ki imajo to lastnost, so zato dragocena. Imajo jo na primer Hladnikovi amaterski filmi iz petdesetih let, vendar v zavesti takratnih avtorjev niso obstajali, v bistvu so bili založeni in pozabljeni. Na to izpraznjeno mesto »vzora« je bil zato sredi šestdesetih umeščen Vinko Rozman.

Nepričakovano naključje je moje spoznavanje z Rozmanom vodilo v odkrivanje njegovih osebnih pogledov in misli, njegovih vrednot in bojazni, ki so ga usmerjale pri osebnem oblikovanju, dozorevanju in nato pri samem ustvarjanju. Rozman je umrl leta 2003, pred tem se je leto in pol soočal in boril s kruto neozdravljivo boleznijo ASL, ki pri človeku povzroča počasno odmiranje mišic, hkrati pa ga pusti umsko popolnoma prisebnega. Svojo usodo je beležil v dnevniku, ki je leta 2006 izšel pod naslovom Živeti in upati. Njegova žena Slavka Rozman, ki je skrbela za izid knjige, me je opozorila, da je na podoben način spremljal tudi druga življenjska obdobja, med njimi svojo mladost od leta 1959, ko je bil v vojski, do leta 1965, ko je začel intenzivneje snemati filme. Tako mi je prišel v roke njegov dnevnik v šestih zvezkih. Izkazalo se je, da gre pravzaprav za osebno refleksijo, ki se v veliki meri posveča umetnosti, filmu in lastnemu ustvarjanju. Ti zapiski so ogrodje in osnova pričujočega prispevka o Vinku Rozmanu in njegovem filmskemu ustvarjanju.

Kakšen je domet takšnega pristopa? Domneval sem, da je tak vpogled dragocen zaradi svoje specifičnosti. Spraševal sem se, ali bom s povzemanjem mnenj še vedno ohranil to specifičnost ali pa bom na videz nepomembne informacije spregledal ali cenzuriral. Najbolj sem se bal, da bi tak pristop dobil značaj iskanja premis, ki so ga vodile. S tem bi ustvaril popačen, preveč poenostavljen vtis o njegovi ustvarjalnosti, ki bi izpadla kot banalno in trivialno početje. Ravno tako bi lahko pretiraval v nasprotni smeri. Če bi se opiral na depresivne situacije, ki se tudi pojavljajo v dnevniku, bi tvegal, da bi Rozmanovo ustvarjanje dobilo značaj samoterapije. A če so dnevniški zapisi namenjeni zgolj piscu samemu, tudi da se očisti, zbere, je umetnost namenjena predvsem gledalcu, bralcu, poslušalcu itd. Rozman je to vedel.

O stvareh je pisal, da bi našel svoj pogled in razvil svoje prepričanje. Pri tem mu ni bilo bistveno, da bi zaključke poudarjal, mogoče tudi sploh omenjal; o stvareh, o katerih je imel jasno izdelano mnenje, piše najmanj. To mi je postalo jasno, ko sem med zapuščino našel daljše besedilo za predavanje o filmu, ki ga je imel verjetno na neki srednji šoli. Ne da bi gradil na vlogi vsevednega učitelja, so njegovi pogledi in misli v tem besedilu suvereni in izčrpni. V dnevnikih je malo končnih sintez ali zaključkov, zato bi bilo najprimerneje, da bi na njegove misli gledali kot na iskrene delovne hipoteze, s poudarkom na iskrenemu. Za Rozmana je bilo samospraševanje nujna pot, ki se je v tej obliki zaključila, ko je začel intenzivno ustvarjati filme. Od takrat se je posvečal zgolj vizualizaciji svojih filmov ob izdelavi snemalnih knjig.

Zaradi namena, s katerim je Rozman zapisoval svoje refleksije, za širšo javnost niso zanimive, skoraj nepogrešljive pa so za filmske zgodovinarje, ki v njih lahko najdemo potrditve za tisto, kar je zanj kot tudi širše področje filmskega ustvarjanja tipično in pomenljivo. Dnevniški zapisi umetnikov so s primerno distanco tudi šola za bodoče ustvarjalce. Izrazito predan, samokritičen in vztrajen pristop Vinka Rozmana je vsekakor lahko spodbuden.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!