Pogovor z Davorinom Marcem

Jurij Meden in Bojana Piškur

Lahko za začetek poveš nekaj o samih začetkih svojega filmskega ustvarjanja? Kdo je odgovoren za tvoje prve korake v svet filma, komu se imaš zahvaliti?

Filme sem začel snemati v sredini sedemdesetih let, kot najstnik in član filmskega krožka Zarja na osnovni šoli Vojke Šmuc v Izoli, pod mentorstvom Konija Steinbacherja, ki je tudi najbolj odgovoren za to, da sem vzljubil film. Na začetku sem delal animirane filme, predvsem kolaže. Kasneje so name zelo spodbudno delovali Tone Rački, ki si je vzel čas zame in je tudi edini, ki je videl vse moje filme, Zorko Škvor, takratni upravnik in redaktor Škuca, ter pokojni Branko Štrboja, mentor filmske sekcije Pionirskega doma Ljubljana, ki sta mi kot štirinajstletnemu mulcu zaupala na besedo in podpisovala naročilnice za nakup 8-milimetrskega filma. Predvsem pa se moram zahvaliti staršema, ki sta me pri delu nenehno, predvsem materialno podpirala, v zameno pa nista zahtevala, naj jima svoje končne filmske izdelke tudi pokažem, za kar sem jima izredno hvaležen.

Tvoja filmografija, ki naj bi vsebovala blizu 150 kratkih enot, je zagotovo ena najobsežnejših, ne samo v domačem kontekstu. Lahko morda poveš kaj več o svojem, očitno zelo specifičnem načinu snemanja filmov? Z drugimi besedami: kako ti je v tako kratkem času, v slabem desetletju aktivnosti, uspelo posneti tako veliko filmov? V kakšnih pogojih si ustvarjal?

Srečo sem imel, pa tudi doba je bila taka, da nisem izgubljal časa s klasičnimi postopki filmske produkcije, ki predpostavljajo obstoj scenarija, določen čas za priprave na snemanje in podobno. Ni se mi bilo treba ukvarjati z vsem - lahko bi temu rekli - kulturno-birokratskim aparatom in čakati da se ta odloči, če in kdaj bo namenil sredstva. Marsikaterega izmed svojih filmov (animirani kolaži v to niso všteti) sem si zamislil in posnel v času trajanja filma, včasih pa je bila zamisel del časa, ki je bil potreben, da sem prišel do 8-milimetrskega traku. Večina filmov je bila montirana kar v kameri. Filme sem snemal v klubskih okoljih, ki so me oskrbovala s filmskim trakom, ter predvsem v lastni produkciji. Podpisoval pa sem jih kot član različnih klubov. Klubi, denimo Škuc ali Pionirski dom, so potrebovali nek papir, scenarij, da so lahko sploh odobrili izdajo filmskega traku. Marsikateri scenarij je nastal le kot prepis filma, ko je bil sam film že končan.

Kaj te je pri ustvarjanju navdihovalo oziroma kaj bi sam opredelil kot ključni navdih?

Ni bilo kakšnega posebnega navdiha razen preproste ljubezni do filma in želje, da bi se prek filma izrazil.

Si mogoče na katerega izmed svojih številnih filmov še posebej ponosen?

Ne, vse imam rad. Nekaj malega jih je sicer končalo tudi v smeteh, ampak tisto, kar obstaja, je tisto, s čimer sem zadovoljen in na kar sem ponosen.

Ena izmed značilnosti tvojega avtorskega podpisa, ki najprej pade v oči, so nenavadni, enigmatični, pogosto vznemirljivi naslovi filmov, kakršni so na primer Ej klanje (1981), Ne pozabi na kri (1981), Ona ni ranjena (1981), Ugriznil ga je znani pes, pes je baje cepljen (1983). Od kod ideje za takšne izvirne naslove?

Meni se vsi zdijo običajni, vsakdanji. Naslov se je običajno porodil šele potem, ko je bil film posnet. Nekateri se preprosto nanašajo na vsebino oziroma na temeljno poanto filma. Filmu, v katerem vidimo onaniranje, je naslov Ona ni ranjena. In podobno naprej.

Zakaj si konec osemdesetih, natančneje leta 1987, povsem opustil snemanje filmov? Se nameravaš kdaj vrniti na pota filmskega udejstvovanja?

Konec osemdesetih se je pričela filmska sekcija ljubljanskega Škuca, za katerega sem takrat veliko snemal, s prihodom novega redaktorja preoblikovati v nekaj povsem drugega, kar mi ni bilo in mi še vedno ni blizu. V tistih časih je bilo že čutiti razpad domovine Jugoslavije in bolj ko je zadišalo po krvi, bolj je dišalo po denarju. Takratna Kulturna skupnost Slovenije mi je namreč odobrila denar za dokončanje celovečernega filma, ki pa je poniknil. V igri je bil tudi video, ki pa me, po začetnem spoznavanju, sploh ni privlačil, saj je bilo treba večino dela opraviti v postprodukciji. Pa tudi zato, ker so bile prve video kamere silno težki in okorni predmeti, kjer si moral zraven nenehno vlačiti še težje baterije. Sam sem po konstituciji bolj droban, zato mi to sploh ni dišalo. Navajen sem bil snemanja z majhnimi, ravno prav lahkimi, in okretnimi super 8 mm kamerami … Želja, da bi posnel še kakšen film, še vedno ostaja; pojavlja se kot utrinki. In ni izključeno, da ga nekoč tudi bom.

Če se zdaj ozreš na vse svoje filme - kaj je tisto, kar jih po tvojem mnenju združuje? Oziroma: je sploh kaj, kar jih združuje v enoten opus ... razen seveda dejstva, da jih je posnela ena oseba?

Kaj pa vem. Mislim, da jih združuje samo to, da sem jih posnel jaz, da so bili vsi posneti iz veselja. Sem pa kar nekaj svojih filmov posnel skupaj s prijateljem, pokojnim Vilijem Brečevičem.

Pri svojem ustvarjanju nisi nikoli prestopil praga amaterizma, se pravi snemanja iz čiste ljubezni. Te je kdaj mikala profesionalna produkcija? Da bi posnel eksperimentalni film z večjim proračunom? Ali pa celo »klasičen« igrani ali dokumentarni film?

O tem nisem nikoli razmišljal. Predvsem zaradi večletnih zapletov s takratno vojaščino in neuresničene želje po vpisu na Centro sperimentale di cinematografia Roma. Ta šola me je res mikala in to zapravljeno priložnost obžalujem. Res je sicer, da sem posnel nekaj filmov, ki bi jim pogojno lahko rekli dokumentarci, po drugi strani pa dobro vem, da nisem sposoben posneti igranega filma z več kot tremi igralci.

Ko danes gledamo v preteklost in na vse filme, ki ste jih takrat snemali mladi amaterji, v številnih prepoznavamo dovršena dela, ki jih zlahka kvalificiramo kot eksperimentalne oziroma avantgardne filme. Bi tudi sam svoje filme označil za eksperimentalne oziroma avantgardne? Je vprašanje klasifikacije takrat, ko so ti filmi nastajali, sploh igralo kakšno vlogo?

Nikoli nisem pomislil, da snemam eksperimentalne ali avantgardne filme. Nisem se ukvarjal z vprašanjem kvalifikacije, pa tudi potrebno ni bilo. Sam sem temu govoril »mali filmi«, kot mala grafika.

Redke kritike, ki so se pojavile v času tvojega ustvarjanja (npr. v reviji Ekran), so bile tvojim filmom izredno naklonjene ...

Temu nisem posvečal kakšne posebne pozornosti, res pa je, da naklonjenost godi. Kaj več pa ne.

Si se v času svojega ustvarjanja morda intenzivneje družil s filmarji, ki so počeli podobne reči kot ti? So te dela domačih kolegov kdaj navdihovala? V kakšnih odnosih si bil s kolegi, ki so ustvarjali podobne zadeve, npr. Slobodanom Valentinčičin Francijem Slakom - če že ne vrstnikoma, pa vsaj tvojima sodobnikoma?

Poznali smo se, srečevali tudi, zlasti v Škucu, pa po festivalih, družili se niti nismo kaj preveč, vsaj ne v smislu, da bi izmenjevali ideje in podobno. Smo pa to na nek način počeli v skupini Pionirskega doma z ljudmi, kot so Štrboja, Virant, Štraus, Brecelnik, Škulj. Pa z Vasjo Bibičem v Škucu. Spominjam se enega dogodka - ne vem več, ali je šlo za Titov pogreb ali za zadnjo štafeto mladosti, oboje je na nek način pogreb -, ki sva ga nevede, ločeno, vsak s svojo kamero, v lastni režiji, iz svojega fotelja, svoje dnevne sobe, svoje televizije in istega televizijskega prenosa, snemala oba s Slobodanom Valentinčičem. In posnela vsak svoj film. Temu sicer težko rečem sodelovanje, ampak oba sva bila istočasno tam.

Katerega izmed avtorjev - če sploh katerega - domačih eksperimentalnih filmov si cenil takrat oziroma ga ceniš zdaj?

Občudujem Andreja Zdraviča, ki je takrat prihajal iz New Yorka in nam kazal svoje filme, pa Matjaža Štrausa, pa Šimunića iz Beograda ...

So te pri ustvarjanju morda navdihovala tudi kakšna tuja dela, tuji avtorji? Si bil takrat, ko si snemal filme, sploh seznanjen s sorodnimi filmskimi dosežki na mednarodni, ne samo jugoslovanski ravni? Bi kakšnega avtorja ali filmsko smer lahko izpostavil kot poseben navdih?

Ko sem snemal svoje filme, nisem bil seznanjen z nobenimi svetovnimi trendi, mislim pa, da ni bil nihče izmed nas. No, razen Zdraviča. Sicer sem gledal veliko filmov v ljubljanski Kinoteki, pa kar se je vrtelo v Škucu, tudi na festivalih po Jugoslaviji, ampak gledal sem vse, kar je bilo na sporedu. O zgodovini eksperimentalnega filma sem verjetno kaj prebral.