Slovenski amaterski in avantgardni film do ustvarjalnega vzpona 60. let

Borko Radešček

Amaterski in avantgardni film zaznamujeta osebna zavzetost in produkcijska neodvisnost. Amaterski film običajno želi zabeležiti življenje brez poudarjenih avtorskih ambicij in se usmerja v družinske in širše dokumentarne zapise. Alternativni film pa sledi predvsem osebnemu avtorskemu pogledu, ki išče tudi lasten nekonvencionalni izraz. Alternativni filmi najpogosteje nastajajo v sferi amaterskega filma, kar pa seveda ni nujno. Ob dovolj široki in ustrezno zasnovani profesionalni produkciji naj bi bil v njej vsekakor prostor tudi za alternativo. To se je pri nas včasih že dogajalo. V jugoslovanskem prostoru je največ tovrstnih filmov nastalo v produkciji Neoplanta filma iz Novega Sada, v Sloveniji pa pod TV Koper – Capodistria v zgodnjem obdobju, pa tudi, čeprav malo, pri Triglav filmu in Vibi.

Film kot tehnični izum je nastal na osnovi prizadevanj in raziskovanj številnih entuziastov. Tudi njegovo pot v umetnost so tlakovali posamezni navdušenci. V prvem obdobju filmske alternative srečamo na tem področju predvsem pesnike in slikarje. Ti so namreč prvi zaslutili izpovedno moč filma, njihove filmske kreacije pa so bile odvisne le od njih samih, tako v tehničnem kot izpovednem smislu.

Tudi Slovenci vstopamo na področje filma kot filmski zanesenjaki, amaterji. Pri tem smo že imeli zamudo, vendar s časovnega stališča niti ne tako veliko. Leta 1905 je dr. Karol Grossman posnel verjetno svoj prvi, vsekakor pa prvi ohranjen slovenski film. Posnel ga je na neprofesionalni, amaterski format 17,5 mm s sredinsko perforacijo. Prav vsa predvojna slovenska filmska dejavnost je amaterska v smislu žlahtnega ljubiteljstva in entuziazma. Čeprav se pojavljajo poskusi tudi na področju profesionalizacije filmske proizvodnje že pri Veličanu Beštru, ki poleg fotografske obrti prijavi tudi filmsko – ob ustanovitvi »Prve slovenske filmske tovarne Slovenija film«. Tudi Sava film Metoda in Milke Badjura je poskus profesionalizacije. Najbolj so se profesionalnemu filmu približali filmski entuziasti z ustanovitvijo Emona filma, a zgolj v tehničnem in organizacijskem smislu, niso pa mogli doseči produkcijske oziroma ekonomske ravni profesionalnega filma. V filmsko alternativo lahko uvrstimo že njihov film O, Vrba iz leta 1941, ki je bil zaradi kulturnega molka predvajan šele leta 1945. Ta edina filmska režija Maria Foersterja ne bi mogla nastati brez tehničnih inovacij Rudija Omote na področju snemanja, kopiranja in zvočne obdelave filma. Prav te tehnične inovacije pa tudi osmišljajo režijski koncept. Prvo izvirno filmsko glasbo je za ta film prispeval Janko Gregorc.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!