Samotnost tekača na dolge proge: Srečanje s Sylvainom Georgeom

Hanna A. W. Slak

Sylvain George me takoj najde med čakajočimi pred postajo Gare du Nord, kjer sem se zadnjih petnajst minut pomenljivo spogledovala z vsemi temnolasimi štiridesetletniki.
To ste vi, kajne? Me veseli. Greva?
Greva.

Ob gledanju vaših filmov, sistematičnem, kronološkem gledanju, sem imela občutek, da sem priča potovanju. Po eni strani filmi tematizirajo potovanje. Toda čeprav si vaših filmov ni mogoče misliti, ne da bi mislili na problematiko migracije, o čemer pripovedujejo in kar je tudi njihov raison d'être, me je fasciniralo še neko drugo potovanje: potovanje filmarja, ki se približuje »svojemu« filmu. Vaš stil postaja sčasoma vedno bolj izčiščen, neposreden, odločen.
Paradoksalno je, da je Naj počivajo v uporu (Figure vojne I.) (Qu'ils reposent en révolte [des figures de guerres I], 2010) prvi film, ki sem ga želel posneti. Na tem filmu delam že od začetkov svojega ukvarjanja s filmom. V tem času sem posnel druge filme, kjer sem hkrati eksperimentiral, iskal. Toda večino energije sem ves čas namenjal predvsem filmu Naj počivajo v uporu. Mogoče je res, da mi je delo na drugih filmih omogočilo, da sem se v tem filmu lahko posvetil najbolj bistvenemu, da sem imel večje zaupanje vase kot filmarja, več zaupanja v film kot medij.

Osredotočiva se na tekstualne vidike vaših filmov. V prvih filmih se pojavljajo citati, ki zarežejo v kontinuiteto filma, naracije. V zadnjem filmu se citati pojavijo znotraj slike: nič ni bolj absurdnega, kot napisi na reklamnih panojih, iz katerih so bila postavljena domovanja migrantov, ki so jih nazadnje zravnali z zemljo.
Citati so me zanimali kot nekakšna igra, kot dialog s tradicijo nemega filma, pamfletov, militantnih filmov, tako imenovanih političnih filmov. Nekoč bom brez dvoma posnel tudi film, kjer sploh ne bo teksta. Hkrati pa se ne želim odreči citatom. Njihova uporaba me še vedno zanima, še vedno bi rad, da se pojavljajo, toda na način, ki je skorajda neviden. Mnenja o moteči polarnosti tako imenovanih militantnih ali političnih filmov so zelo pogosta, v resnici pa nič ni bolj napolnjeno z ideologijo kot mainstreamovski filmi. Mogoče gre pri tem tudi za nekaj provokacije, rad sem igram s tem. V Naj počivajo v uporu so citati že bolj integrirani, to je pač film, ki je zorel zadnjih pet let. Stvari se sčasoma precizirajo: v načinu snemanja, v načinu montiranja je vedno več natančnosti ... Do tega pa ne bi prišel, če ne bi snemal drugih filmov.

Izkušnje z montažo vplivajo na način snemanja, odločna kamera vpliva na preciznost v montaži ...
Ja, ampak nekatere stvari se ne spremenijo, tu izkušnje ne pomagajo. Ko snemam policiste, je vedno tako, kot bi bilo prvič. Ne vem, kaj se bo zgodilo. Vsakič, ko vidite policiste v kadru, vedite, da je pred tem prišlo do kontrole dokumentov, zastraševanja, izsiljevanja. Po vseh teh letih še vedno ne vem, kako bodo reagirali. Pravila ne obstajajo, vsakič znova se moram prilagajati situaciji in posameznikom.

V trenutku, ko pokažete roke, s katerih si je človek izžgal brazde prstnih blazinic, sem imela občutek, da gledam lastne roke, da gre za mojo bolečino: kot da je kamera postala subjektivno oko, pokazala subjektivni pogled na lastne roke. Meje med reprezentiranim, reprezentantom in gledalcem so se zabrisale ...
To, kar pravite, mi daje občutek, da sem na pravi poti. Poskušam delati s stališča enakosti s predmetom, ki ga snemam. Med predmeti ni nobene hierarhije, ni hierarhije med ljudmi, rastlinami, minerali. Zanima me poiskati najbolj bazičen odnos med bitji in stvarmi ter ustvariti neko razmerje enakosti. Snemati samopoškodovane dlani še ne pomeni postaviti se na njihovo mesto, nikakor in zlasti ne to! Ob pogledu na te roke bi rad razkril eksistencialno dimenzijo, ki se dotika nas vseh. Ampak ne gre za to, da zapademo v nekakšen idealni univerzalizem! Nikoli ne pozabim, kje je moje mesto. Ko sem v Calaisu, sem filmar. Ne spim na cesti, spim v hotelu. Ni demagogije, ne lažnega tovarištva. Naše vloge, pozicije, popolnoma spoštujem. Točno zato, ker poznam svoj položaj in ga ne skrivam, lahko delam, kakor želim. Nikoli ne snemam na skrivaj. Nikoli ne snemam brez pristanka in sodelovanja tistih, ki jih snemam.

Zakaj Calais?
Kar vidite tam, obstaja tudi tukaj, v Parizu. Toda tam, v Calaisu, je vse veliko bolj očitno. Mesto Calais je nekakšen simbol za migracijo. Nanj se osredotoča precejšnja medijska pozornost. Vsak dan je videti kakšno ekipo, ki snema, fotografira ali raziskuje. Videl sem nešteto reportaž in poročil iz Calaisa, pa z njihovim podajanjem resničnosti nisem bil zadovoljen. Odločil sem se, da grem sam pogledat. Tam sem preživel pet let. Lahko bi pokazal tudi drugačno podobo Calaisa: brezposelnost, stavke delavcev ... Toda to, kar me je zanimalo, je bila rekontekstualizacija tega konkretnega pojava.

Nekje drugje ste rekli, da vas zanima dekonstruirati reprezentacijo resničnosti večine in na novo sestaviti individualno, partikularno reprezentacijo resničnosti, ki pripada manjšini.
Točno za to gre. Te ljudi bi rad iztrgal iz konteksta migracije in jih pokazal v njihovem človeškem kontekstu. Zato ne pristajam na to, da se moji filmi na festivalih kažejo v sekcijah filmov o migraciji. To je v nasprotju s tem, kar poskušam doseči. Ne zanima me vzbujanje sočutja. Ko gledamo mladega človeka, ki prelepo poje, ne vidimo več nič abstraktnega.

V filmu Nemogoče – Iztrgane strani (L'Impossible – Pages Arrachées, 2009) postavite slikam migrantov ob bok neko popolnoma drugo resničnost, manifestacije mladih Parižanov.
Nemogoče je narejen po knjigi Lettre ouverte à ceux qui sont passés du col Mao au Rotary, ki jo je v osemdesetih napisal Guy Hocquenghem in je pamflet avtorja proti tistim iz njegove generacije, ki so bili kot mladi v sedemdesetih aktivisti, pa so v osemdesetih obrnili jakne in postali podporniki Mitterranda. Ta knjiga je bila zelo pomembna, kajti bila je edina kritika generacije, ki je prodala svoje ideale. Danes se nekaj podobnega dogaja z ljudmi, ki so se pridružili politiki Sarkozyja ...
Zanima me še nekaj: hotel sem pokazati, kako je družba proti mladosti, marginaliziranje, represijo mladosti. Naša družba se stara in mladost je zanjo vse bolj nevarna, nesprejemljiva. Demonstranti, ki so leta 2009 manifestirali v Parizu, so bili v glavnem študenti. Samo peščica jih je bila ... Toda v politični klimi, ki vlada v Franciji in v Evropi nasploh, je tak poskus političnega boja, čeprav gre le za drobno manjšino, izjemnega pomena. Hotel sem biti tam, da ta poskus ne bi splahnel, hotel sem razumeti, kaj nam želijo sporočiti ti mladi ljudje. Seveda gre za popolnoma drugačne okoliščine, a tako kot migrante, sem tudi te manifestacije snemal z enakim namenom. Če pomislite, kaj govori tisto dekle v filmu … njihovo stremljenje je izstopiti iz obstoječega sistema pravil ... Mogoče se zdi naivno, toda njihov cilj je ustvariti drugačno družbo.

Torej tudi nekakšna migracija?
Točno. Migranti, ki jih vidimo v prvih dveh delih filma, pa so ista generacija mladih. Seveda jih na pot ženejo nemogoče ekonomske, politične in socialne razmere v deželah, odkoder prihajajo. Toda žene jih tudi nekaj drugega: želja odkrivati svet, želja po spremembah.

Zdi se, da hrepenenje enih in drugih trči ob isto konkretno oviro: brezosebne enote policistov, ki jih obkrožijo in želijo razgnati ...
Med demonstracijami leta 2009 so popolnoma samovoljno aretirali 300 študentov.

Demonstranti večkrat omenijo Pariško komuno ...
Pariška komuna je danes v Franciji zgodovinska referenca angažiranih mladih med dvajsetim in tridesetim letom. V sedemdesetih so to bili marksizem, leninizem, trockizem ... Zdaj se govori o Pariški komuni.

... ob gledanju vaših prizorov manifestacij, ob ritmu, montaži, nagovorih v kamero, sem morala misliti tudi na film Pariška komuna (La Commune, 2000) Petra Watkinsa.
Zanimivo je, kar pravite. Tega filma še vedno nisem videl, a filmsko, pa tudi politično, je to zelo zanimiv projekt. Zanimivo je, da so med družbeno angažiranimi ljudmi, ki jih vidite v mojem filmu – nekateri, seveda ne vsi, prihajajo iz anarhističnih krogov, tista mlada ženska, ki omenja Pariško komuno, pa je prvič na demonstracijah –, tudi pripadniki gibanja, ki je blizu La Parole errante, gledališki skupini Armanda Gattija iz Montreuilla, kjer je bil posnet film Pariška komuna. In ko demonstranti zapuščajo magistrat, je na posnetku za trenutek celo videti vnuka Armanda Gattija ...

Pojavi se vprašanje, kdo koga inscenira ... Kajti vsaka revolucija je nekakšna inscenacija same sebe ... Je nekako zunaj časa.
Znotraj demokracije se pojavlja izjemno stanje. To so nekakšne sive cone, v katerih vlada nekakšen čas izjeme. Prostor izjeme, čas izjeme. Prostori, kjer zakoni ne veljajo, kjer so posamezniki onkraj zakona, zunaj splošno veljavnih pravil. Ta izjemna stanja poskušam razkrivati. In hkrati poskušam pokazati, kako lahko neke manjšinske akcije ustvarijo možnost upora proti takim sivim conam izjeme. Reakcija nanje pa je znova prisilno vzpostavljeno izjemno stanje: samovoljne aretacije 300 študentov, na primer. Na to sem hotel odgovoriti s pomočjo medija, z dejanskim izjemnim stanjem: na eni strani pokazati manjše akcije, ki se poskušajo upreti nasilju države in dominantne politike, na drugi strani pa poskusiti na izjemno stanje odgovoriti z dejanskim izjemnim stanjem: z ustvarjanjem singularnih prostorov-časov, ki bodo omogočili dialektični obrat, ki bodo preobrnili subverzijo. In to je zame film: ustvariti singularne prostore-čase, ki bodo pripeljali k prevratu, ki bodo pripeljali k preobratu dogodkov.

Naj počivajo v uporu je nastajal pet let. Kaj vas žene?
Ne delam filmov zaradi filmov. Zame je to predvsem političen boj. Gre za to, da s pomočjo kamere posvečam pozornost stvarem, ki so dejansko zanemarjene. Ki jih dominantna ideologija, družba pozabljata, odrivata. Tu sem se našel, vem, da sem našel svoje mesto, vem, da moje delo ni dokončano, da ostajajo zgodbe, ki jih še moram posneti. To je tek na dolge proge. Treba je znati držati svoj ritem, ohraniti sapo do konca, prisluhniti svojemu notranjemu glasu. Naj počivajo v uporu bi moral biti moj prvi film. To je film, ki sem ga želel posneti, odkar sem se kot najstnik odločil, da želim biti filmar. Ampak naneslo je, da sem v petih letih nastajanja tega filma posnel druge filme ... Njegov polni naslov je Naj počivajo v uporu (Figure vojne I.). Pripravljam drugi in tretji del. Večino materiala že imam. Nekaj ga moram še posneti – in to prav kmalu.

Na začetku ste snemali na super 8 mm in video, ste kasneje osmičko opustili ali ...?
Rad bi snemal na 16 mm. Imam projekt, ki bi tako posnel ... To je format, ki ustvari distanco. Toda v nasprotju z ZDA je ta v Franciji zelo drag.

Obstajajo alternativne poti, laboratoriji, kooperative, ostanki materiala pred iztekom roka, ki ga je mogoče kupiti ceneje ... Občudujem, kako spretno uporabljate različne formate. Zelo se me je dotaknil način, kako v filmu Nemogoče izkoriščate format super 8 mm, klasični format počitniških filmov, da pokažete neko drugo potovanje.
To je bil moj namen, zato neenakomerna dolžina kadrov, fragmentirani, skoraj ukradeni trenutki ...

Ali vas zanima tudi fikcija, razmišljate o prehodu v fikcijo?
Ne zanimajo me individualni karakterji ... Mogoče en karakter, ki v sebi združuje mnoge osebnosti. Še ne vem. Na nek način se mi zdi lažje delati fikcijo kot dokumentarec.

Ampak v dokumentarcu je vedno neka resnica. Tudi, če je ne razumemo, ne znamo pokazati, mogoče nas niti ne zanima, toda tam je, nekje v materialu je. V fikciji ni tako. Resnice ni. Treba jo je ustvariti ...
Mogoče pa še nisem pripravljen na fikcijo ... Toda če me zanima, me zato, da lahko vstopim v prostore, kamor sicer s kamero nimam vstopa, kamor enostavno nikoli ne bom imel vstopa.

[Zmanjka besed, obmirujeva. Ne v tišini, v hrupu pariške kavarne: glasba, promet, utrinki pogovorov s sosednjih miz. Pogled na ulico, mimoidoči, prodajalci, vozila. Ponedeljek opoldan, mesto je gosto kot povzetek samega sebe.]

Ta samota, veste. Pride trenutek samote. V Calaisu preživljam tedne, mesece. Pride dan, ko se znajdem sam – sam z vsem doživetim, s svojo lastno preteklostjo. Hodim ob morju: morje, prazna obala, valovi. Galebja peresa, izgubljena peresa, ki jih je naplavilo na obalo. Obdajajo jih mehurčki morske pene. Valovi jih premikajo, toda pena jih tesno obdaja, vse bolj so ujeti vanjo, do nerazpoznavnosti prekriti s peno. Nenadoma zadobijo strašno jasen pomen. Vse se poveže. Snemam.