Suho steblo koruze in dolga, samotna pot skozi gozd: neki pogovor z Vladom Škafarjem

Boštjan Narat

»Problem današnje družbe je, da se bojimo delati napake.«

Vlado je bratranec Davorja Klariča, klaviaturista, dolgoletnega člana Šank rock, Elevators in mnogih drugih zasedb. Na ta podatek sem naletel pred kratkim in zdel se mi je hecen, preprosto zato, ker oba že lep čas poznam, pa tega nisem vedel. Ampak zdaj, ko to vem in ko opazujem Vladota, je neka podobnost očitna, če ne drugega v rahlo anoreksični fizični pojavi, ki pa vendarle daje vtis trdoživosti. Kot suho steblo koruze na požetem strnišču: zdi se nemočno, a je edino, ki je preživelo. Davor je rock'n'roll, v tistem pravem pomenu besede, ko ga vidiš, nehote pomisliš na Keitha Richardsa ali katerega njegovih sodvorjanov s poletne rezidence grofa Drakule. Vlado deluje precej drugače, sploh odkar je svoj ljubljanski domicil v hotelu Lipa zamenjal s krajino, ki ji pravimo Bela; precej bolj umirjeno, na trenutke poduhovljeno. Ampak Davor še kako dobro ve, da je temelj dobrega rock'n'rolla napaka, približnost, neka zdrava nonšalanca, ki smisla svojega početja ne zajema iz racionalne želje po popolnosti, ampak iz potrebe po tem, da ujameš trenutek, ki se pač zgodi, mnogokrat tudi pod pasom. Nekaj tega rock'n'rolla ima v sebi tudi Vlado. Če ne drugega, ga zelo dobro razume.

Prizorišče najinega pogovora je zame standardno: kavarna Union, v kateri drugo sezono vodim cikel z naslovom Filozofiranje v Varieteju. Vlado je moj dvanajsti gost, pred njim so se za mojo mizo zvrstili Mladen Dolar, Janez Janša, Irena Hrvatin, Helena Motoh, Goran Vojnović, Silvan Omerzu, Igor Pribac, Marko Uršič, Boštjan Videmšek ... Zanimiv nabor ljudi, ki vsak po svoje osmišljajo to moje vsakomesečno početje. Ampak vsak pogovor je zgodba zase, predvsem pa je situacija, v kateri se nahajam ta trenutek, drugačna od vseh predhodnih. Prvič si ogledujem posnetek katerega svojih Filozofiranj in občutek je precej zanimiv. Prvič na primer opažam, da scenografijo pogovora soustvarja izložba trgovine Hugo Boss na nasprotni strani Miklošičeve. Hugo Boss gotovo ni znamka, ki bi nagovarjala ljudi, ki imajo radi napake, Hugo Boss ponuja popolnost. Ampak popolnost, ki je imperativ časa, v katerem živimo, in ki jo ponujajo v trgovini na nasprotni strani Miklošičeve, nima z lepoto nikakršne zveze, vsaj ne s tisto, ki jo v svojem življenju in filmu išče Vlado. K lepoti se vrneva malo kasneje, tako v življenju kot v filmu. Začenjava pri filmu samem; in pri času.

Mladi ljudje se odločajo za študij prava zato, da bi lahko vsaj enkrat v življenju v sodni dvorani zavpili »Objection!«, za študij medicine zato, da bi lahko povsem neznanim ljudem govorili: »Slecite se,« in oni bi jih ubogali, za študij filmske režije pa zato, da bi lahko vzklikali »Akcija!« in »Cut!« in se s tem vzpostavili kot absolutni gospodarji ustvarjalnega procesa. Vlado pravi, da teh besed med snemanjem ne uporablja. Vlado pravi, da raje čaka. In to vztrajanje v poziciji čakajočega se njegovim filmom pozna. »Tako kot če sediš na klopci v parku in opazuješ neko situacijo.« Treba je počakat, da se nekaj zgodi, da se nekaj dopolni. Ne nujno, da se situacija izteče do konca, treba je počakat, da se izteče do dopolnitve.

Beseda dopolnitev ves čas vznika iz najinega pogovora. Z razlogom, saj res lepo ilustrira tisto, kar Vlado ves čas zasleduje, kot čakajoči lovec s pogledom neizmerno zadovoljne živali, tako kot tisti dirigent Dunajskih filharmonikov, na katerega v nekem trenutku nanese beseda. Dopolnitev ni konec, ni trenutek, ko se nekaj zaključi, pač pa trenutek, v katerem nas je situacija pripeljala do polnosti, v ontološkem in spoznavnem smislu. Ontološkost polnosti te situacije je v trenutku ravnotežja; spoznavnost v naši celostni izkušnji tega trenutka. In zato si je treba vzeti čas, tako kot si ga oče in sin vzameta za pogovor o lesu, za ribolov in nogomet z nevidno žogo. Šele ko jim damo čas, stvari in odnosi zaživijo v svoji brezčasnosti in nas pripeljejo do tistega, kar imenujemo dopolnitev. Trenutka dopolnitve pa ne določamo sami, tako kot mi nismo tisti, ki – vsem zablodam modernega sveta navkljub – dirigiramo svetu. »Stvari delujejo zate, če jim pustiš,« pravi Vlado. Čisti daoizem torej, ampak ne uvoženi, pač pa originalni, prekmurski, škafarjanski. Prepuščanje in puščanje: prepuščanje stvarem, ki te preplavijo, in puščanje stvarem, da se zgodijo.

Vsak dogodek znotraj filmske realnosti je insceniran, to je jasno. Tudi če nam gre za popolnoma naključno beleženje trenutka: že sama prisotnost kamere povzroči, da je narava dogodka drugačna, da je dogodek prestavljen iz vsakodnevne realnosti v neko drugo realnost, imenujmo jo filmska, ki če hočemo ali nočemo deluje in obstaja po svojih principih in omejitvah. Omejuje jo lahko že nekaj tako banalnega, kot je širina kadra ali dolžina filmskega traku. Vendar obstaja bistvena razlika; ustvarjalec lahko inscenira dogodek, ki ga beleži, lahko pa inscenira njegove pogoje, okoliščine. V tem drugem primeru ustvarjalec zgolj požene tok, ki ga omejujejo vnaprej določeni parametri, potem pa se umakne in postane priča; tisti, ki so ga včasih imenovali bog sabata. In nikoli ne ve, o čem se bosta pogovarjala oče in sin in kam bo šel njun odnos, tako kot ne more vedeti, da bo Primož osvojil bronasto medaljo.

Življenje teče tudi po tistem, ko se izteče filmski trak, in ker Vlado ne tuli »Akcija!« in »Cut!«, Oča sega onkraj meje tega izteka. Onkraj konca, do dopolnitve. In to se je na snemanju dejansko dogajalo, razlaga Vlado, zato obstajata v filmu dva prizora, ko je zvočni posnetek pogovora podložen z neskladno sliko. Jasno, ker slikovnega materiala ni. Vlado pravi, da sta to njegova najljubša prizora. Morda zato, ker sta plod napake, banalne okoliščine, izteka filmskega traku. Morda pa zato, ker je ravno v teh trenutkih njegov film bolj kot filmu podoben življenju.

Vrniva se k lepoti, preden postaneva patetična. Vlado govori o teku na smučeh, o teku na 50 kilometrov, maratonu, ki da je bil zanj vedno vrhunec zimskih olimpijskih iger. Neizmerno dolga in nečloveško naporna preizkušnja, v kateri se bradati Skandinavci s čudnimi imeni spopadejo s preostankom sveta. Vlado opisuje obraz finskega tekača Juhe Mieta. Ime mi ne zveni znano, verjetno zato, ker sem vendarle nekaj let mlajši kot Vlado. Baje je zgodba iz časov, ko tržne zakonitosti in pravila spektakla še niso narekovali krajšanja kroga, da bi tekači pač čim večkrat pritekli mimo navijaških tribun, in ko je bil maraton na smučeh še dolga samotna pot skozi gozd. Sicer pa zgodbe tako ali tako ni, je samo vtis, spomin, samo obraz. Ampak Vlado iz obraza zgodbo naredi. To je zgodba o zmrznjeni slini na bradi, o sapi pri minus dvajset stopinjah, o gibih, ki po pretečenih štiridesetih kilometrih izgubljajo eleganco in tehnično popolnost in zgolj še nosijo izmozgano telo proti cilju. In to je zgodba o lepoti. Znova ne tisti, ki je pogojena s popolnostjo in ki jo ponujajo v trgovini na nasprotni strani Miklošičeve. Lepota obraza Juhe Mieta je lepota z roba, njegov obraz je obraz človeka na robu. Ta obraz priča o nepopolnosti in minljivosti življenja ter o človekovi želji in sposobnosti, da se s to nepopolnostjo sooči, jo kdaj tudi premaga ter se ji v končni fazi prepusti. Vlado pravi, da ga napake v njegovih filmih zabavajo, da njegovi filmi ravno v trenutkih, ko jim nekaj manjka, najbolje ilustrirajo čas, v katerem so nastali, in življenje, ki jih je sproduciralo, da so v teh trenutkih najlepši. Nivo je malo manj metafizičen, ampak princip je isti. Zmaga nepopolnosti je zmagoslavje življenja in njegove smrti; smrti kot dopolnitve.

Vlado ne verjame v enajstmetrovke. Ta škafarizem, izjava, ki se ji najprej nasmeješ, potem se nekaj časa iz nje prijazno norčuješ, dokler je končno ne začneš jemati resno, se je porodil med evropskim prvenstvom literatov leta 2008 na Dunaju, ki sva se ga udeležila skupaj. Ker je bilo igrišče premočeno in precej uničeno, so zadnjo tekmo, ki bi jo morali odigrati proti švicarskim literatom, odločali streli z bele točke. Načelni bojkot Vlada Škafarja je bil še dolgo potem in je še danes vir zabave znotraj naše nogometniške družbe, ampak ta na videz nepomembna izjava dobi v kontekstu njegovega ustvarjanja precejšnjo težo. Zanj je odločanje zmagovalca z enajstmetrovkami nasilna prekinitev naravnega toka stvari. Problem ni v tem, da je nekdo zmagovalec in nekdo poraženec; problem je v tem, kako do zmagovalca pridemo. In spet smo pri koncu in pri dopolnitvi. V koncu je nekaj nasilnega, dopolnitev je na drugi strani naravni fenomen. Umetnost, kot jo razume Vlado, pa mora slediti zakonitostim narave in ne družbenim pravilom. Zato imajo škafarizmi vselej prizvok naivnosti, zato se mnogokrat zdijo v rahlem sporu s prevladujočo logiko sveta. Ampak v tej naivnosti je nekaj plemenitega in v tem sporu je precej poguma. Pa da ne zapadem v leporečenje: spet me obišče prispodoba suhega stebla koruze na požetem strnišču, spet se spomnim na perfektno sfušanost Richardsove kitare, na rock'n'roll in na napako. »Film je umetnost. To je ljubezenska izjava. In samo če je ta izjava ljubezenska, ima smisel.« Takega stavka si ne upa izreči vsak, ta stavek je napaka v sistemu. Vlado Škafar, ti si napaka v sistemu. Vztrajaj.

»Ko začutiš neko izpolnjenost, potem lahko greš.« Prav, Vlado. Grem.