Oča ... pisma

Miklavž Komelj in Vlado Škafar

Ljubljana, 17. 4. 2011, zvečer

Dragi Vlado!

Tako je z mano: če začnem pisati pismo, ga ne znam dokončati ...
Bistveno sem pozabil; eden ključnih momentov filma je zame trenutek, ko deček reče, da bi rad poučeval evolucijo človeštva. Pravzaprav vidim v tem povzetek neke želje, ki preveva ves film – želje, da bi se sprostile skrite človekove sile, ki zavzemajo neskončne prostore ... To željo čutim v Tvojem filmu – prepričanje, da je šele v tem »normalno« življenje ljudi (besedo »normalno« sem dal v narekovaje zato, ker je nekoliko hecna).
Če sem Te prav razumel, je deček do artikulacije te želje prišel sam, brez Tvoje sugestije. In obenem je to želja, ki konstituira celoten film.
Tu, prav tu bi se moral začeti najin pogovor – kako je prišlo do tega sovpadanja.
Tu se spet vračam k nečemu, kar sem nekoč napisal o Joninih slikah: da so v njenih potezah v klobčič zvite neskončne daljave – ali, bolje rečeno: da njene poteze dajejo videti, kako so v vsakem najmanjšem segmentu prostora zvite v klobčič neskončne daljave ...
Mislim, da Tvoj filmski pogled poskuša pokazati nekaj sorodnega: toliko časa gledati, gledati, da se pokažejo te daljave, prek katerih sploh šele obstaja vsak najmanjši segment prostora. Daljave, prek katerih se lahko sploh šele prižge kakršnakoli misel.
Lep, lep pozdrav!

Miklavž

p. s. (na kuverti)
Vsa pisma sem stlačil v eno kuverto. Mogoče pa se od pisma do pisma dogaja neko odpiranje, ki od daleč korespondira s strukturo Tvojega filma. Kajti v Tvojem filmu gre za odpiranje. Šele zdaj sem pomislil bistveno: kaj pa če se vse podobe, ki jih vidimo, razvijejo iz strmenja v drsalce?

(Velika sela, 23. april)

Še preden odprem tvoje prvo pismo, tu, doma, spet v miru, z otoki svojega sveta, ti z enega, na katerem je vselej tam Proust, napišem nekaj stavkov, s katerimi me je pričakal po dolgi odsotnosti:
(pred sabo si razprostri tri majhne terase vrta, desno sadovnjak s šestimi hruškami in petimi jablanami, levo velik oreh in češnjo, v daljavi pa spodaj tiho čredo belih ovc, živo zeleno telo gozda in tik pod obzorjem še neme vale oddaljenih hribov, modrih in škrlatnih ...)
»... jaz sem se imel prav njej zahvaliti, da je kot za odškodnino lahko segel do mene tisti nenavadni klic, ki mi bo odslej zmeraj in povsod zvenel v ušesih kot obljuba, da obstaja še nekaj drugega, kar najbrž lahko uresniči le umetnost, nekaj drugega kot ničnost, ki se mi je bila odkrila v vseh užitkih in celo v ljubezni sami ...«
Legli so kot večna tolažba na misli, ki so se same vračale k lepoti in nesmislu zadnjih dni, tednov in posebej včerajšnjega večera, v katerem naša prireditev, otočki lepote, ni šla med ljudi. Tudi če bi tehnika delovala in bi prenos bil, bi težko prišla do njih. Samo umetniško delo lahko zanesljivo in neskončno potuje; ni namreč odvisno od časa, ono je čas.

Vlado

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!