Revolucija je najboljši žur (Kronologija odpora)

Igor Bizjan

Freedom's just another word for nothing left to loose
Janis Joplin


14. vinotok
(Gremo na ulico)

Objokane tekstilne, obutvene delavke, gradbeni delavci nemočno gledajo, kako zadnje desetletje propadajo paradni konji socialističnega gospostva, kjer je bil delavec vsaj varno spravljen in preskrbljen. Vodilni direktorji, samozvani menedžerji, agonijo podjetja spremljajo ob plačah, ki presegajo 10.000 EUR na mesec; prekleti farizeji, da si upajo pojavljati v medijih, japonski samuraji so si po neuspešnem boju častivredno zarinili meč v mehki del trebuha in v miru ugasnili … Na svoji koži sem preživel ves proces – v Bosni, kjer sem do vojne delal kot predstavnik Dekorative. Za Slovenijo in del Hrvaške smo na sejmih po rajnki Jugoslaviji prodajali tekstil kot za šalo. Direktor, debel, mogočen gospodar celega kraja, prava mala kopija Tita, mi je ukazal, »samo ti toči šljivu i reži pršut, pa če sve iči samo od sebe«. Res: bolj ko so ga pili in se nažirali, več so kupovali, ni bil problem prodati starih zalog. Ja, srečni časi planskega gospodarstva, ko so bile kvote trdne kot kaleče jeklo in ni bilo ujme rumene rase, ki bi proizvajala na pol zastonj. V privatnih podjetjih je na začetku trg požrl vse, sam sem prodajal tekstil in ga dostavljal; kasneje smo z izgradnjo velikih trgovskih centrov mali trgovci počasi izgubljali tržni delež, dokler nismo na koncu prodajali samo še tistim, ki niso bili plačilno sposobni. Male trgovinice lahko danes preživijo samo, če lastnik dela sam, ob pomoči družine, in ne plačuje prevelike najemnine. Trg je neusmiljen, povejte mi, kako bodo preživeli ljudje v malih krajih, kjer je propadla firma edina možnost zaposlitve, petdeset let stare, od materinstva in garanja prezgodaj postarane ženske pa kljub prekvalifikacijam ne dobijo ustrezne zaposlitve. Delu čast in oblast, smo rekli včasih, danes pa kapitalistični trg potrebuje nezaposlene, da lahko do konca izžema srečneže, ki so ohranili delo. Konkurenca čakajočih na zavodu sili zaposlene, da sprejemajo pičlo mezdo in ohranjajo šibko samospoštovanje. Z izgubo zaposlitve se zamaje doslej varni, predvidljivi svet, v katerem je bil čas smiselno strukturiran. Ni več kavice in prijetnega kramljanja s sodelavkami, ni več skupnega boja in zaveze, da bi presegli normo, dan postaja prazen in pust, ure se vrtijo v praznem teku kot odpadlo listje. Kako obleči in nahraniti otroke, kako preživeti prihajajočo revščino, ki čaka nadaljnjih 20.000 izgubljencev, ki ne morejo dobiti zaposlitve, čeprav so diplomirali? Ali smo se za to borili, da bomo v lastni državi stradali? Naša generacija ni bila vzgojena v samoiniciativnosti in fleksibilnosti, sistem nas je otopil in na neki način zazibal v varno vegetiranje, nismo se vajeni kot brezobzirni subjekti boriti na trgu. Kaj bo z nami, nismo ne mladi ne popolnoma ostareli, nismo ne lepi ne grdi, ne veselimo se življenja, izgubljamo smisel, saj nas družba ne potrebuje več, družba, ki smo ji podarili najboljša leta našega življenja! Bomo res končali na smetišču tranzicije, na stranskem, slepem črevesu zgodovine? Sporočilo vsem ponižanim in razžaljenim, bolnim in nesrečnim, vsem nezaposlenim – naj se borijo, naj ne izgubijo upanja, naj se osebnostno dvignejo nad profit in prazen blišč sodobnega sveta, za osebno srečo ne potrebujemo glavnega zadetka na lotu, manj delajmo, pa tudi manj trošimo, več se družimo in pogovarjajmo, ne zapirajmo se v bolečino izgube, naj sistem razpade, pa bomo začeli znova … Čez nekaj let vas bodo spraševali, kje ste bili 15. oktobra. Bil sem na ulici, začel sem novo življenje, novo upanje!

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!