Odpadli list iz scenarija za film Deklica in drevo

Vlado Škafar

Maruša stopa po odpadlem hrastovem listju, ki se na tleh sestavlja v rumenorjavo tkanje. Skloni se in z roko zapluje med njim, igra se in ga na novo ustvarja.

V veter in šumenje hrastovih listov, ki sem in tja odpadajo, prihaja glas.

MARUŠA (v.o.)

Na maturantskem plesu sem ves večer
opazovala mlado učiteljico, ki je
bila na šoli šele nekaj let. Imela
je svoje prve maturante. Bila je
drobna in neopazno oblečena,
od daleč je bilo videti na njenem
obrazu strah in sram.
Potem je prišel tisti trenutek, ki
se ga je najbrž najbolj bala, njeni
dijaki so jo obkrožili, podali so ji
rože in jo poljubili, zahvaljevali so
se ji nenavadno iskreno, da je vse težje
stala pod sojem belega žarometa.
Nazadnje je prišel v njeno roko
mikrofon in tako sem čutila njeno
stisko, da nisem več zdržala pogleda
nanjo. Po vsej dvorani se je tiho
stresel njen krhki glas, ki je dajal
občutek, da lahko vsak hip ugasne.
Govorila je. In besede, ki jih je
drhte govorila svojih dijakom,
vsem večjim od sebe, niso bile naučen
govor, prijazna zahvala, prigoden
nasvet, kakor je v navadi in kot
so to brez težave naredile
kolegice pred njo, bile so čisto
druge besede, kot bi ji v silni
stiski nehote ušle iz prsi: da jim
želi ravne ceste, ovinki pa naj
bodo polni želja in hrepenenj, sanj,
ki jih ne moreš in ne smeš in ne
znaš povedati … in takrat sem
zadrhtela jaz in sem jo videla v
motni sliki na enem takem ovinku,
videla, kakor da ona gleda sebe,
da spet stoji tam in čuti vso
strašnost in lepoto tega ovinka,
ki ga ni naredil človek ali čas,
ampak ga je naredila sama.
Čutila sem, kako ji v prsih nastaja
neskončen tlak, rada bi se razpočila,
vsaj enkrat, toda rada bi tudi
živela, brez pritiskov in bolečine ...

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!