Potujemo skozi prostor in čas. Naše oči so v odličnem stanju. Digitalna prihodnost iz perspektive filmskega arhiva.

Jurij Meden

»Nad smrtjo filma ne bom prelival solz. Morda gre namreč za prvo priložnost, da ga vzamemo resno. Po splošnih ocenah je bila leta 01999 proizvedena približno poldruga milijarda ur podob, namenjenih gledanju; dvakrat več kot desetletje poprej. Če se ta rast nadaljuje, bodo leta 02006 proizvedene trije milijarde ur podob in leta 02011 šest milijard. Do leta 02025 bo tako na ogled približno sto milijard ur podob. Leta 01895 je ta številka znašala približno štirideset minut in večina jih je ohranjenih.«
Paolo Cherchi Usai

Začetek česa? Začetek nekega konca in obenem začetek premisleka o njem. Premisleka, ki si za vzor (in v opravičilo) jemlje srednjega izmed navedenih citatov. Za kaj gre? Tisto globalno filmsko krajino, ki jo ustvarjajo raznorazni filmski arhivi, muzeji in kinoteke – od takih, ki predvsem hranijo, do takih, ki hranijo in prikazujejo (takšna je, denimo, naša Kinoteka) – zadnja leta vedno bolj intenzivno, kot v predsmrtni mrzlici, pretresajo vse številčnejši mednarodni simpoziji, ki vedno znova preigravajo isto temo. Prva beseda naslova je vedno in optimistično ista: prihodnost. Druga beseda variira, lahko je: prikazovanja, hranjenja ali restavriranja. Tretja beseda je spet vedno ista: filma. Najbolj nespremenljiv, dokončen je zadnji verz: v digitalni dobi.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!