Notica o filmu Shoah in nemožnosti reprezentacije

Matjaž Ličer

Reprezentacijski dokumentarizem, ki film razume kot reprezentacijo resničnosti, služi kot ozadje, od katerega se je Claude Lanzmann distanciral, ter s tem formalno in vsebinsko zakoličil svoj življenjski projekt, film Shoah (1985). Shoah ni monumentalni film, vsaj ne v smislu, da bi šlo za nekakšen spomenik trpljenju Židov pod Hitlerjem. Shoah ni spomenik preprosto zato, ker Lanzmann ne pristaja na podmeno, da je nacistična eksterminacija Židov stvar spomina, stvar preteklosti. (Pri tem seveda ni osamljen, saj juridično komponento istega problema v svojem opusu o homo sacer podrobno razvije Giorgio Agamben, na področju teorije diskurza pa gre omeniti vsaj še Lyotarda.) Ko je eksplicitno zanikal, da je Shoah dokumentarec, se je Lanzmann po našem mnenju ogradil predvsem od tedanje najvplivnejše dokumentaristične paradigme, namreč dokumentarca kot reprezentacije. Problem tiči v tem, da morajo reprezentacijski avtorji nujno predpostaviti, da med njihovim neposrednim objektom ter njihovo filmsko govorico obstaja neki minimalni izomorfizem. Če ga ne bi bilo, njihovo početje celo z njihovega stališča ne bi imelo nobenega smisla. Njihov svet zato mora biti reprezentabilen. Vprašanje pa je, kako na tej poziciji vztrajati po Auschwitzu. Kako posneti film o Auschwitzu in hkrati ne dajati vtisa, da smo patetični, otopeli ali arogantni? Kaj je zvesta reprezentacija lagerja – razen lagerja samega, lagerja takrat in tam? Butastih reprezentacij je cel kup, najznamenitejša pa je gotovo Spielbergov Schindlerjev seznam (Schindler's List, 1993), pri kateri bi človek sklepal, da bi bil lager pravzaprav lahko še kar znosen kraj, če le vodja taborišča po svojem značaju ne bi bil sadistični psihopat. S tem da se Spielberg tu seveda ne ustavi – za vsak primer, če se gledalci slučajno ne zavedamo, kako grozljivo je videti kup izstradanih trupel (in jasno, res se ne, ker film pač tega ne more skomunicirati), nam Spielberg pomaga s famoznim rdečim plaščkom židovske deklice, ki tolče v oči iz sicer črno-belega filma. Ta pobarvani plašček, ki je bil marsikje razumljen kot dokaz prefinjenega poantiranja zvezdniškega režiserja, je v resnici vrhunec poniževanja preživelih in umrlih v uničevalnih taboriščih in getih, ter ne nazadnje tudi gledalcev. Reprezentacijski avtor pri Auschwitzu enostavno nima aparata za upodabljanje, ker so njegove predpostavke popolnoma naivne.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!