"Shoah" in estetika dogodka

Rok Benčin

Ta prispevek bo Lanzmannov film Shoah (1985) obravnaval prek vpliva, ki ga je imel na filozofijo, oziroma – še bolj omejeno – na estetiko. Moje izhodiščno vprašanje je, pod kakšnimi pogoji je ta film lahko postal predmet estetskih razprav. Nujnost zastavljati estetska vprašanja ob takšnem filmu namreč ni evidentna. Nenazadnje gre za dokumentarni film, ki prvenstveno zastavlja politično vprašanje nacizma, zgodovinsko vprašanje pričanja, sociološko-psihološka vprašanja o pričah itd., vendar je že iz zastavitve projekta jasno, da ima film širši zamah. Ni prikaz nekega dogodka iz zgodovine, temveč odziv na dogodek, ki zgodovino morda prelamlja na dvoje. To film pritegne v bližino vprašanj, ki jih navadno označujemo za filozofska. Ne zato, ker bi film – kot imamo navado patetično reči – zahteval »globok premislek«, temveč zato, ker mora – ta dispozitiv si izposojam pri Lyotardu – predvsem rešiti problem predpostavk lastnega diskurza oziroma lastnega načina prikazovanja, kar je vsaj deloma tudi estetsko vprašanje. Preprosto povedano, naloga filma o Dogodku je biti tudi kot film na ravni Dogodka.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!