Prvo poglavje: Filmska estetika

Béla Balázs

Ko pišem svojo zadnjo knjigo o filmski umetnosti, čutim za dolžnost, da se spomnim svojih prejšnjih knjig o teoriji filma in da nanje opozorim. Ne zato, ker bi imel namen skleniti in v celoto zaokrožiti svoje petindvajsetletno delo, temveč prav narobe, da bi moja zadnja knjiga odšla v svet kot pred petindvajsetimi leti prva: kot razglas nedognane umetnosti, ki je šele v začetku svojega razvoja, ki išče in terja svojo prihodnost.

Moja prva teorija o filmu ni bila pregleden zemljevid že zdavnaj izoblikovane umetnosti, kakršnega najdemo po knjižnicah in muzejih, tem več je bila kompas za raziskovalce, ki so se opogumili in odpluli na neznana morja. Ko se ob petdesetletnici filma oziramo nazaj in okoli sebe, se spominjamo, da nismo bili priče le ob rojstvu nove umetnosti, temveč smo bili - v primeru nemega filma – navzoči tudi ob njeni smrti. Doživeli smo njeno vrnitev v življenje v obliki zvočnega filma in videli, kako sta spričo sijajnega razvoja tehnike okrnela duh in duša filma. Ko zdaj gledamo filmsko umetnost, največji up našega stoletja, v nevarni slepi ulici, moramo nanovo iskati pot s kompasom teorije. Opozoriti moramo, kaj je obetal film, da bomo lahko spoznali in presodili, kaj je izgubljenega in kaj se izgublja, da bomo lahko z nove, višje točke na ovinkasti poti dialektičnega razvoja odšli spet proti začetku. Pričujoča knjiga se ozira nazaj, saj moramo stopiti nazaj, če hočemo dobiti zalet pred odskokom.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!