Slovenski film. Dokumenti in razmišljanja

Francè Brenk

Ne pišem zgodovine, temveč nekakšno kroniko – gradivo za zgodovino. Obravnavam novo umetnostno področje. Zato je zame »zgodovina« že danes vsak nov film, ki sem ga videl sinoči v kinu ali preko TV. Ocenim ga in ga uvrstim, čeprav med neuvrstljive. Prav tako je s filmsko publicistiko, ki jo prebiram. Tvegam, da po dvajsetih letih drugače presojam Na svoji zemlji, kot sem o njej pisal in sodil 1948.

To tveganje je neogibni del sleherne kronike in gradivo za zgodovino se lahko moti tudi v karakteristikah obdobij, ki jim da npr. stilne oznake šele bolj odmaknjen čas.

Tako se izpostavljam še prenekateremu očitku in ugovoru:

da moja kronika včasih pretendira na zgodovino;

da pišem o stvareh, ki sem jih sam soustvarjal in da zato selekcioniram gradivo subjektivno: ne zgolj po kriteriju neizpodbitnih zgodovinskih dokumentov, temveč po svoji emocionalno prizadeti presoji;

da so bili vsi napori in da je zato tudi vrsta teh spisov docela odveč, kajti misel o jugoslovanskih narodnih proizvodnjah ni bila samo malenkostna, temveč tudi zgrešena. Jugoslavija bi morala imeti eno samo močno kinematografijo;

da izpuščam ime prenekaterega našega filmskega pionirja, spet drugega pa preveličujem ... Itn.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!