France Brenk 100!

Sabina Autor, Jurij Meden

Leta 2012 smo na filmskem področju v Sloveniji praznovali marsikatero okroglo obletnico, povezano z rojstnimi dnevi. Obeležili smo stodvajsetletnico rojstva Ernsta Lubitscha, vse od najdbe filma Ko sem bil mrtev (Als ich tot war, 1916) neločljivo povezanega s Slovenijo, in ob tej priložnosti pripravili Jesensko filmsko šolo, mednarodni simpozij filmske teorije, posvečen Lubitschevi komediji. Praznovali smo stoletnico rojstva Bojana Adamiča, avtorja glasbe za več kot dvesto petdeset kratkih in celovečernih filmov, ter mu ob tej priložnosti posvetili kinotečno retrospektivo, ki jih je odvrtela skoraj sedemdeset. Slavili smo devetdeseti rojstni dan Ivana Marinčka – Žana, legendarnega filmskega snemalca, ki je med drugim posnel prvi slovenski povojni celovečerni igrani film Na svoji zemlji (1948), in mu ob tej priložnosti pripravili kinotečni poklon s projekcijo Štigličevega Devetega kroga (1960), jugoslovanskega nominiranca za tujejezičnega oskarja.
In naposled leta 2012 obhajamo stoletnico rojstva nemara – in po zgodovinski krivici – najmanj znanega izmed navedenih imen, pa zato nedvomno in sorodno pomembnega. Praznujemo stoletnico rojstva Franceta Brenka, neutrudnega in dobesedno vsestranskega slovenskega filmskega delavca: pionirja, aktivista, organizatorja, funkcionarja, zgodovinarja, literata, publicista, prevajalca, pedagoga in še marsikaj.
Revija KINO! je ob tej priložnosti pripravila poseben dosje, katerega namen je počastiti spomin na Franceta Brenka z drobnim, pa vseeno – tako vsaj upamo – dovolj ilustrativnim vpogledom v njegovo snovanje in ustvarjanje. Tu je impozantna bibliografija. Tu so odlomki njegovih sijajnih pisanj, dnevniških, političnih in teoretskih. Nato primeri njegovih prevodov. In naposled dve sodobni, izčrpni oceni enkratnega lika in dela Franceta Brenka. Zakaj je tovariš Brenk vreden čislanja in uradnega vpisa v anale slovenske filmske zgodovine s posebnim poglavjem, bo razvidno – o tem ne dvomimo – že iz bežnega branja zbranih prispevkov v pričujoči številki revije KINO!.
France Brenk se je rodil 10. septembra 1912 v Dravljah. Dravljam, ki so danes predel Ljubljane, in njenim prebivalcem je posvetil črtice, zbrane v Črnih zgodbah. Brenk v Črnih zgodbah izredno pronicljivo in skozi otroške oči oriše bedo Draveljske gmajne med obema vojnama, ne da bi ob tem zašel v patetično objokovanje slovenskega (pol)kmeta. Nasprotno, s humorjem in stilistično dovršenostjo črtic Brenk bedo in lokalne posebneže ne le opiše, marveč vse skupaj implicitno predstavi kot jasen strukturni problem razrednega boja. Črne zgodbe skupaj s humoreskami, zbranimi v Ljubljanskih Amerikancih, in z dramama oziroma ljudskima veselograma Poslednje ustoličenje in Koroški tihotapci, zaokrožajo njegov skromni, pa vseeno impresivni leposlovni opus. Nada Kraigher k temu dodaja še Filmska popotovanja.
Brenk je diplomiral na Oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil sekretar terenskega odbora OF na šolski polikliniki v Ljubljani (danes ZD Ljubljana na Aškerčevi ulici), nato zaprt v Belgijski kasarni (danes Metelkova) in interniran v taborišče Visco. Po kapitulaciji Italije je postal član Agitpropa pri PNOO, član urada za informacije in propagando IOOF (tudi organizator Fotosekcije) ter organizacijski sekretar Propagandne komisije pri IOOF. Leta 1944, ko je skupaj s Franjem Veselkom organiziral partizansko fotosekcijo, je na partizanskem letališču Podzemelj pri Črnomlju opazil in v sekcijo vključil še Edija Šelhausa, ki je ranjen čakal na prevoz v Bari. Edi Šelhaus je tako postal vojni fotoreporter. Po vojni, 11. maja leta 1945, je Brenk organiziral ustanovitev Filmskega podjetja DFJ in postal njegov direktor. Prva leta po vojni zaznamujejo predvsem Brenkova prizadevanja na področju organiziranja slovenske filmske produkcije in boj proti centralizaciji jugoslovanske kulture, predvsem filma. Dejstvo, denimo, da smo nekoč v Jugoslaviji gledali in danes v Sloveniji še vedno gledamo filme s podnapisi, v izvirnih jezikovnih verzijah, se zdi banalna samoumevnost, dejansko pa gre za težko izbojevano pridobitev, za katero se imamo zahvaliti predvsem Francetu Brenku. Kot soustanovitelj in dolgoletni profesor filmske zgodovine na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je Brenk nenehno opozarjal na pomembnost teoretske filmske podkovanosti za kakovostno praktično delo.
Pri reviji KINO! se ne želimo ustaviti zgolj pri hipnem priklonu in s tem tveganju, da določeno življenje s filmom in za film, življenje, kakršnemu tudi v svetovnem merilu ne najdemo tako zlahka para, že leto kasneje spet utone v zgodovinsko (s)pozabo. Zato smo se – tudi v luči dejstva, da slovenski filmski prostor premore eno samo stanovsko priznanje (Badjurova nagrada za življenjsko delo) – odločili ustanoviti in vsako leto podeliti posebno priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture. Priznanje bomo prvič podelili letos, natančneje v četrtek, 13. decembra, ob 19. uri na slavnostni akademiji v Slovenski kinoteki, uokvirjeni s filmskim programom po okusu Franceta Brenka. Vabljeni!
France Brenk je bil s svojimi naprednimi idejami in nepopustljivimi etičnimi zahtevami, ki se žal prepogosto niso uresničile in izpolnile, nenehno trn v peti številnim vplivnim figuram tedanjega časa. Edvard Kardelj se je bojda nekoč pridušal, da bo slovenski film vstal šele takrat, ko bo Brenk tri pedi pod rušo. Glede na trenutno in v občem konsenzu ne ravno rožnato stanje slovenskega filma na vseh področjih lahko danes naglas rečemo, da bo slovenski film vstal šele s Francetom Brenkom. In upamo, da je pričujoči poklon dober začetek.

P.S.
Za nesebično pomoč pri pripravi besedil in vzpostavitvi priznanja se iskreno zahvaljujemo Karpu Godini in Miklavžu Komelju, še zlasti pa Klasu Matiji in Lanu Brenku.