»Ta čas ni za pesem …«│»Ta pesem je za nov čas …«

Miklavž Komelj

Travis Wilkerson je o svojem manifestu, ki je bil pred leti objavljen tudi v prvi številki naše revije Kino! (in ki je naslovljen nadvse nepatetično: Nedokončane beležke o značaju novega filma), dejal, da ga je napisal zato, ker si je želel biti del gibanja. Z zavestjo, da lahko učinkuje smešno, če danes nekdo napiše in lansira manifest – ampak da bi bilo sploh mogoče, da bi se ti ljudje pridružili, moraš narediti neko samotno, nenavadno gesto, delovati, kot da je tu neko gibanje. Ta kot da ne pomeni simulacije, ampak nastopa kot pogoj za dobesednost; za konstrukcijo vsake realnosti je potreben element fikcije; na ravni konkretnih filmskih postopkov Wilkerson zavestno briše opozicijo med »igranim« in »dokumentarnim«. V tem smislu je zlasti zanimiv njegov film Who Killed Cock Robin?. Prebivalci mesta Butte morajo odigrati svoje vloge, da bi bila vidna resnica njihove situacije. Toda znotraj te igre jih lahko zagledamo onkraj njihovih vlog ravno takrat, ko »nastopijo« – ko se naracija pretrga z »glasbenim nastopom«. O Barrettu – hkrati o vlogi v filmu in (ne)igralcu, ki to vlogo igra – največ izvemo, ko zapoje pesem – in zbudi slutnjo o tistih umetniških potencialih, o katerih je Wilkerson prepričan, da bi jih morali razvijati vsi ljudje (Wilkersonove besede o »vrnitvi ljudske kulture ljudem samim« me spominjajo na diskurz, ki sem ga srečeval, ko sem raziskoval simbolno produkcijo jugoslovanskih partizanov). In pesem je nujna, da je na koncu filma – v prizoru ponovne vzpostavitve tovarištva med Barrettom in Dylanom – sploh omogočen nepozaben tovariški pogled oči v druge oči.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!