Zanke in prevare

Ivana Novak

Američan Rian Johnson se je do zdaj izkazal kot scenarist in režiser treh celovečernih filmov: najstniške kriminalke s primesmi noir estetike Opeka (Brick, 2005), komedije Brata Bloom (The Brothers Bloom, 2008) in nazadnje znanstvenofantastičnega trilerja Časovna zanka (Looper, 2012), ki v zadnjem obdobju po svetovnih dvoranah navdušuje prijatelje časovnih zank. Omenimo za začetek še, da je ustvarjal eno od trenutno najboljših televizijskih nadaljevank Kriva pota (Breaking Bad, 2010–2012), zgodbo o dostojnem učitelju kemije, ki izve, da je na smrt bolan, in se preobrazi v proizvajalca metamfetamina ter prvorazrednega zločinca. Premisa je precej partikularna in neverjetna, a nadaljevanka je res dobro zastavljena, skozi mikrokozmos namreč ustvari pronicljivo študijo malomeščanske moralne togosti, ki nemara določa vso današnjo kulturo. Njen plus je še, da ležerni tempo in ansambel suhoparnih ter pogosto nesimpatičnih likov ustrezata brezoblični, neskončni formi tv-serije, kar je sočasno izkoriščeno v namene same zgodbe. Osrednji junak, pravzaprav siva zmes anti-junaka in junaka, se pravzaprav dvigne nad čistunstvo in lepodušništvo; ali vsaj utelesi njuno perverzijo in se v kritičnem trenutku obrne proti prevladi morale. Zato bi ga morda lahko opisali kot »larger than society«, seveda ob predpostavki, da je družba, kakršno oriše nadaljevanka, gnijoč in vase sesuvajoč se sistem. Teza je morda ta, da določeni posamezniki vlečejo poteze in »premikajo svetove«, pa čeprav je seveda mogoče nato v tej tezi brati tudi pasivno, reakcionarno prepričanje, da se kaže družbi zoperstaviti zgolj v primeru, ko za dejanji ne stoji več nobena odgovornost, ko ni več ničesar za izgubiti.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!