Dobrodošli v deželo medvedov

Vladimir Vidmar

Po srečnem naključju naklonjenih vremenskih razmer med pisanjem tega besedila sedim na klopi ob centralnem tivolskem sprehajališču v sončnem sobotnem oktobrskem dopoldnevu. Ta priljubljena ljubljanska točka je tudi prostor pogostih razstav, ki jih tokrat zastopajo dela fotografov revije National Geographic. Bolj kot da bi se poglobil v pisanje tega besedila, opazujem družine, ki radovedno in s precejšnjim navdušenjem stopajo do zelo pisanih fotografij izredno sijočih barv. Voajersko prisluškujem pogovorom in se zabavam nad komentarji videnega. Ni jih težko povzeti: gibljejo se med iskrenim navdušenjem nad barvitostjo fotografij, hvalnicami njihovemu neposrednemu »realizmu« in obžalovanjem, da smo preveč navajeni lastnega okolja, da bi ga lahko opazovali v takšni pristnosti.

Odveč je omeniti, da si je na to dopoldne razstavo ob tivolskem sprehajališču ogledalo več ljudi, kot sem jih kdaj videl na kateri koli razstavi sodobne umetnosti v Sloveniji. Vendar ta zgodba ni namenjena uživanju v elitističnem moraliziranju o nizkotnosti javnega okusa ali trivialnem pojmovanju umetnosti v javnem prostoru. Vseeno pa mi bo služila kot vzgib za premislek odnosov politike in umetnosti ali vsaj možnih načinov relevantnejšega odpiranja tega vprašanja. Povod za govor o povezavah politike in umetnosti, potenciala političnega delovanja umetnosti in njenega dejanskega (emancipatornega) učinka, je nedavno delo slovenske umetnice mlajše generacije, Nike Autor. Film V deželi medvedov (2012) lahko beremo v kontekstu vse bolj neposredno angažiranih umetniških praks sodobnih vizualnih umetnosti; tudi kot poskus zelo direktnega političnega aktivizma in agitacije. Vendar se mi glede na dejstvo, da je povabilo k pisanju prišlo iz revije, ki misli (filmsko) umetnost, in je bilo naslovljeno name kot umetnostnega zgodovinarja, zdi na mestu, da film premislimo prav v polju umetnosti. Natančneje: prek vprašanja, kako se umetnost danes vpisuje v politično.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!